Potep po mestu, ki Dubrovniku še vedno vzbuja bolečino

V Dubrovniku in okolici boste zaman iskali smerokaze za vzhodnohercegovsko mesto Trebinje. Z zahodne strani smerokaza sploh ni, z vzhodne pa ta kaže le na Gornji Brgat, vasico nekaj kilometrov nad jadransko magistralo, kjer se cestna dostopa z morske strani združita, preden ena sama cesta nadaljuje proti vzhodni Bosni in Hercegovini in proti severovzhodu.

Trebinjski napadi na Dubrovnik Za Dubrovnik in njegovo okolico je Trebinje namreč še vedno sopomenka za stradanje in bolečino, zato ga neradi omenjajo, saj rane očitno celijo počasi. Že streljaj nad Gornjim Brgatom je namreč državna meja in na njeni drugi strani vas Ivanica, od koder so trebinjski arhitekti velike Srbije ob izdatni podpori nekdanje JLA v začetku devetdesetih let več let obstreljevali Dubrovnik in širšo okolico, enako kot z bližnje gore Srđ, ki so jo zasedli in tako imeli vsako hišo v Dubrovniku dobesedno pod sabo na dlani.

Takratni načelnik Trebinja in "srbske avtonomne oblasti vzhodna Hercegovina" Božidar Vučurević, ljudski pesnik in igralec na gusle, ki se je v politika in stratega prelevil po karieri poklicnega voznika tovornjaka, je zaslovel s svojimi izjavami, med katerimi zmagovalno mesto zaseda njegov odgovor na vprašanje, zakaj uničujejo neprecenljive kulturne vrednosti Dubrovnika: "Če bo potrebno, bomo naredili še lepši in starejši Dubrovnik."

Boža se ima za domoljuba in dobrodelnika Boža Volan, kot mu rečejo zaradi njegove poklicne preteklosti, nima apetita samo po hrvaški obali. Prepričan je tudi, da bi Sutorina, ki je del Črne gore, morala biti del vzhodne Hercegovine, s čimer bi ta dobila izhod na morje – a na Sutorino v primerjavi z Dubrovnikom vsaj ni pošiljal trume granat.

Njegovo ime ima grenek priokus tudi za nekdanje trebinjske muslimane: med vojno jih je skoraj pet tisoč "prepričal", naj zapustijo Trebinje, in jih pospremil z lastnoročno podpisanimi dokumenti. Danes pravi, da so mu za to lahko hvaležni, ker jih je rešil. Nič čudnega, da je danes v Trebinju, kjer je bilo pred vojno po popisu prebivalstva okoli dve tretjini Srbov, ta delež danes bistveno višji in presega 90 odstotkov.

A če mu je že uspelo "očistiti" Trebinje, se mu izrečena želja, da bi na belem konju prijahal na glavno dubrovniško ulico Stradun in tam spil kavo, vendarle ni uresničila. In se mu tudi ne bo, ker ga hrvaško pravosodje išče zaradi obtožbe za vojne zločine.

Plače so nizke, če sploh so Trebinjci danes poskušajo živeti kar se da normalno, kar glede na njihove ekonomske razmere niti ni najbolj preprosto. Brezposelnost naj bi, tako nam povedo domačini, znašala okoli 60 odstotkov, a ni videti, da bi bilo veliko lačnih. Siva ekonomija je očitno socialni korektiv, ki se tolerira zato, da bi se izognili socialni bombi. Zaposleni prejemajo plače, a daleč od tega, da bi bili z njimi zadovoljni. "Dobim 500 mark (dobrih 250 evrov) na mesec, a delam 10 ur na dan," nam je povedala simpatična šestdesetletnica, ki v enem od zgledno urejenih trebinjskih hotelov skrbi za kuhinjo, sobe, skupne prostore, torej vse. Povprečna plača naj bi znašala okoli 700 mark (dobrih 350 evrov), a so tu zajete tudi bolje plačane službe: domačini so nam povedali, da zdravniki lahko mesečno zaslužijo okoli 1500 mark (slabih 770 evrov). Toda malo za hec, malo zares, Trebinjci – v mislih pri Božu Volanu − pravijo, da šola niti nima smisla, ker je, če si "kamiondžija", verjetnost, da bi postal župan, veliko večja.

Staro mestno jedro vabi Utrip Trebinja je prijetno presenečenje, zlasti v večernem času. V starem mestnem jedru (Stari Grad) se vrstijo restavracije in kavarnice z zanimivo ponudbo in milo rečeno sprejemljivimi cenami. Pleskavica spodobne velikosti, polnjena s sirom in šunko, s krompirčkom in čebulo – osem mark (malo več kot štiri evre). Kapučino, velik, dobro narejen, lično postrežen ("Boljši od italijanskega," pravi Jože.) – eno marko (pol evra). Strežba na visoki ravni – prijazna, urejena, ustrežljiva, odzivna. Živa glasba – brez narodnjakov, večinoma novejše pesmi hrvaških pevcev, prepletene z jugo glasbo osemdesetih let. Le cirilica, ki je edina našla mesto na mestnih tablah in tablah z imeni ulic, opomni, da smo vendarle v srbski entiteti Bosne in Hercegovine.

Na ulicah zvečer veliko mladine, nasmejane, urejene, kot da bi bil kje na zahodu, kjer tedensko oni ali njihovi starši zaslužijo več kot v Trebinju v vsem mesecu. Dopoldne pa so kavarnice le malo manj polne, a tokrat je tam srednja generacija – tako tisti, ki službe nimajo, kot tudi tistimi, ki si službo učinkovito popestrijo s podaljšanimi premori. In vsi so videti dobre volje. V mestnem središču tržnica, ne prevelika, a vendarle spodobno založena; med sicer stane toliko kot pri nas, skoraj vse preostalo pa je občutno cenejše.

Ambiciozni turistični načrti Čeprav so avtomobili na trebinjskih ulicah skoraj izključno domačih registrskih označb, med njimi zaide tudi kakšen iz tujine – predvsem iz Srbije, a tudi iz kakšne zahodne države. "Poskušamo izkoristiti prednost, da smo le 27 kilometrov oddaljeni od Dubrovnika in slabih 40 kilometrov od Hercegnovega, pa tudi sami lahko kaj pokažemo," so nam povedali v trebinjskem turističnem uradu, kjer so nam razkrili, da letno preštejejo okoli 20 tisoč prenočitev.

In prav to Dubrovničani zamerijo Trebinjcem: "Že od nekdaj so dobro živeli zaradi nas, potem so se na nas spravili z granatami, zdaj pa se delajo, kot da ni bilo nič," nam na Stradunu pove Dubrovničan, ki vidno ni odobraval naše poti v Trebinje.

A življenje gre naprej, ranam in bolečini navkljub. Dubrovničani, sicer redki, pridejo v Trebinje na kakšno večerjo in nakupujejo cenejšo hrano in oblačila, rednega avtobusa, s katerim Trebinjci gredo na kopanje v Dubrovnik in okolico, pa že dolgo več ne šikanirajo na hrvaški strani. Prehod meje med Brgatom in Ivanico je tudi že povsem običajen in ni več izživljanj varuhov obeh strani meje nad potniki, kot je bilo neposredno za tem, ko so po vojni vzpostavili promet med Dubrovnikom in Trebinjem. Zagotovo bo normalizacija še trajala, a ko se ohladijo vroče glave, bodo želje navadnih ljudi še lažje uresničljive.