Od pesnika in psihiatra do morilca in vojnega zločinca

Karadžić se je skrival pod okriljem svoje alternativne osebnosti - dolgobradega zdravilca Dragana Dabića, živečega povsem normalno življenje nekje v Novem Beogradu. Za tiste, ki se kljub slabemu spominu dobe, v kateri živimo, še spomnimo, kako se je odvijala zla usoda vojne v Bosni in Hercegovini, se postavlja vprašanje, kako je sploh lahko prišlo do tega, da so svetovni voditelji in njihovi odposlanci legitimizirali obstoj Republike Srbije in se s Karadžićem, z vsem spoštovanjem, ki ga uživajo politiki tega sveta, pogajali o usodi ljudi, ki jih je ta “pesnik in psihiater” prav v času teh neskončno trajajočih pogajanj kot priznan voditelj ukazal pobijati, posiljevati, požigati njihove domove in podobno. Naj se samo spomnimo, da je bilo pod njegovim vodstvom v imenu etničnega čiščenja samo v Srebrenici pobitih več kot (po trenutno dostopnih podatkih) osem tisoč ljudi. Znano je, da so obstajala taborišča za ženske - ne bomo jih še mi imenovali “Muslimanke” -, kjer so jih moški, ki so se identificirali kot Srbi, sistematično, vsakodnevno posiljevali do zanositve, potem pa so jih izpustili že vidno noseče. Kdo lahko sodi takim zločinom in kakšna je lahko pravična kazen zanje? Evropska in svetovna medijska in politična javnost bi lahko, če bi hotela, že leta 1992 zavzela stran v bosansko-srbskem konfliktu, saj je bilo jasno, da se srbske sile organizirajo v smeri agresije in ne obrambe svojih etničnih meja. Poljski režiser Pawel Pawlikowski je leta 1992 za britanski Channel 4 posnel dokumentarni film o Karadžiću z naslovom “Srbska epika”, ki ga je ta ugledni producent naročil za svoj posebni program, v katerem so bili predstavljeni številni ugledni svetovni pesniki, psihiatri in politiki. V tem filmu, ki ga je Pawlikowski posnel s pomočjo nekaterih srbskih antinacionalistov, je proti producentovim pričakovanjem razkril že povsem razvidne zločinske motive in dejanja tega samooklicanega rešitelja naroda. Toda ta film ni, tako kot je bilo pričakovati, razburil evropske javnosti in angažiral evropskih politikov k sprejemanju drugačnih odločitev glede vojne na Balkanu, temveč je bil preprosto umaknjen iz obtoka in ga je danes mogoče videti samo še, če ti ga “zrihta” kak prijatelj, ki je bil zraven pri snemanju, v dobri veri, da filmi lahko vplivajo na kolo zgodovine. Ob sojenju zločinom Radovanu Karadžiću bi bilo tako zadovoljeno pravici samo, če bi ob tem izprašali svojo vest tudi tisti, ki so odlašali s svojo obsodbo njegovih dejanj v času, ko je bilo še mogoče rešiti življenja številnih ljudi.