Nečedne skrivnosti vatikanske banke

Do leta 2007 o obstoju Inštituta za nabožna dela (IOR), kar je uradno ime za vatikansko banko, ni bilo znanega skoraj nič. V javnosti do takrat ni bilo nobene uradne listine, ki bi potrdila obstoj te finančne ustanove. Menda obrača za več kot pet milijard evrov cerkvenih prihrankov z vsega sveta.

»Takrat so k meni prišli izvršitelji oporoke monsinjorja Renata Darduzzija, ta je bil sredi osemdesetih in v devetdesetih letih eden od najpomembnejših uradnikov vatikanskih financ,« se spominja Gianluigi Nuzzi, milanski raziskovalni novinar, ki se je po pisanju za italijanska dnevnika Corriere de la Sera in Giornale pridružil redakciji časopisa Panorama.

Klic zavesti nekdanjega visokega vatikanskega finančnika Nuzzi je bil nemalo presenečen, ko je izvedel, da je monsinjor Dardozzi pred smrtjo leta 2003 v oporoki izrazil željo, da bi razkril svoj zajeten skrivnostni arhiv več kot štiri tisoč listin, do katerih je imel dostop kot eden od najvplivnejših cerkvenih finančnikov. »Naše uredništvo je verjetno izbral zato, ker smo v italijanskem medijskem prostoru znani kot zmerni,« pojasnjuje Nuzzi.

Pričevanja o pranju denarja v dveh kovčkih Dokumenti, ki so bili dolga leta shranjeni na neki kmetiji v italijansko govorečem delu Švice, so bili obdani s tako skrivnostjo, da niti lastniki posestva niso vedeli, kaj je bilo v štiridesetkilogramskem kovčku v kleti njihovega gospodarskega poslopja. Tako so v roke novinarjev in pravzaprav vse javnosti prvič prišle listine, ki so imele v glavi zapis IOR.

Toda številni bančni izpiski, pisma, zaupna poročila, bilance, zapisniki sej, kopije plačilnih nalogov, seznami šifriranih računov in druga dokumentacija iz obdobja od leta 1982 do leta 2000 so razkrili še mnogo več. To so pričevanja o številnih finančnih in političnih škandalih, ki so Vatikan med drugim združili z uradno italijansko politiko in celo mafijo.

Vatikanska banka: svet zase Vatikanska banka je delovala popolnoma avtonomno pod nadzorom in pristojnostjo Svetega sedeža, do njenega dela niso imeli dostopa niti italijanski državni tožilci: "Vatikanska banka ni bila podpisnica nobene konvencije o bančništvu, zlasti ne o preprečevanju pranja denarja, delovala je kot ustanova 'off-shore' sredi Rima, o njenem poslovanju so varuhi reda lahko poizvedovali le prek mednarodne pravne pomoči, ob tem pa so ostajali brez odgovorov," je povedal Nuzzi in poudaril: "To je bila ustanova za pranje velikih količin denarja."

Skrivnostne smrti Razkriti škandali bi lahko zagotovili več podatkov o še danes nepojasnjeni smrti: "Bankir Roberto Calvi je svoje življenje končal obešen pod Mostom črnih bratov v Londonu, Michele Sindona, prav tako tesno povezan s propadlo Ambrozijansko banko, pa je v zaporu spil vročo kavo, obogateno s ciankalijem," je spomnil Nuzzi.

Dobrodelni skladi, ki to niso Med razkritji Dardozzijevega arhiva so bili tudi skladi dobrodelno zvenečih imen, ki so bili pravzaprav pralnica denarja za podkupnine. "Denar, ki so ga darovali v dobrodelne namene, je končal drugje, prek teh računov se je zgolj v treh letih pretočilo vsaj 276 milijonov evrov – prave vrednosti ne bomo nikoli izvedeli, ker vatikanske državne obveznice sploh niso računovodsko opredeljene," je odkril Nuzzi.

Vatikan, d. d. Svoja odkritja je Nuzzi objavil v knjigi Vatikan, d. d., in pri tem poskušal ohraniti objektivnost, nepristranskost. "Ta knjiga ni naperjena proti Vatikanu; opisuje le dejanja, ki so jih zagrešili ljudje, nevredni izkazanega jim zaupanja," je zapisano v predgovoru knjige, ki je včeraj dobila slovensko izdajo. Delo, ki je bilo v Italiji prodano v več kot 220 tisoč izvodih, so doslej prevedli le še v nemščino. Nuzzi je poleg Dardozzijevih arhivov proučil tudi sodne spise, ki segajo vse do leta 2008.

Po izidu molk, a tudi ukrepi Vatikana Ali je bil po izidu knjige deležen pritiskov iz Vatikana, smo vprašali avtorja. "Ne, po svoje so se zavili v molk, a po drugi strani so se zgodili premiki, na katere pred leti ne bi mogli niti pomisliti. Prvega bankirja Vatikana Angela Caloio so po 20 letih nedotakljivosti odpustili, Vatikan pa je tudi pokazal pripravljenost spoštovati evropske predpise o pranju denarja – nekaj od tega že izvaja, kako daleč bo prišel, pa bomo še videli," odgovarja Nuzzi.

Italijanska televizija se knjige izogiba "Zanimiv je odziv italijanske države na mojo knjigo. Kljub temu da je bila lani nesporno ena od najbolj prodajanih v Italiji, o njej še ni bilo nobenega govora na televiziji, niti v oddaji, namenjeni knjigam. V Italiji pa okrog 80 odstotkov prebivalstva pridobiva informacije le prek televizije, kar že pove veliko. Z vsem spoštovanjem do Turkov moram povedati, da Italijani berejo knjige le malo več kot oni, kar pomeni, da je, če česa ni na televiziji, skoraj tako, kot da ne bi obstajalo."