Nato po 60 letih iz obrambne v varnostno organizacijo

Zveza Nato in šest let kasneje ustanovljeni Varšavski pakt sta si nato celo obdobje hladne vojne stala nasproti, nekajkrat tudi na robu spopada. Danes, 60 let kasneje, Nato postaja varnostna organizacija globalnega pomena. Ustanovitev zaradi komunistične grožnje Zvezo Nato je s podpisom Severnoatlantske pogodbe 4. aprila 1949 v Washingtonu ustanovilo dvanajst držav t.i. zahodne civilizacije - Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Velika Britanija in ZDA. Razlog za ustanovitev obrambne zveze je bil v vse večjih trenjih z državami t.i. vzhodnega bloka, ki ga je vodila takratna Sovjetska zveza (SZ). Obramba tudi z jedrskim orožjem Zveza Nato je bila v začetku za evropske demokratične države zagotovilo, da jih bodo pred morebitno sovjetsko invazijo branile ZDA, tudi z jedrskim orožjem. Vloga Nata je nato skozi obdobje hladne vojne dobivala vse večji pomen, predvsem v obrambi "zahodne demokracije" in nasprotovanju totalitarističnim sistemom vzhodnega bloka. To je bilo še posebej notranje kohezivno, ko je prihajalo do vse večjih in pogostejših zaostrovanj med blokoma ter po razvoju jedrskega orožja tudi v SZ, s čimer sta z grožnjo po medsebojnem uničenju bloka pravzaprav uravnotežila moči.

Premočan vpliv ZDA Po drugi strani je v Evropi zaradi vse večje vpetosti ZDA v različne "vojne" po svetu - predvsem v konflikt v Vietnamu - naraščal strah, da se Amerika ne bo odzvala primerno ob morebitni sovjetski agresiji. Zlasti v Franciji se je vse bolj krepilo mnenje, da so ZDA v Natu premočne, vpliv ostalih (oz. Francije) pa premajhen. Zaradi tega je v 50. letih prišlo tudi do krhanja zavezništva, ki je leta 1966 vrhunec doseglo z izstopom Francije iz vojaških struktur Nata. V te se Francija v celoti vrača šele sedaj, po več kot štirih desetletjih.

Nato je bil vseskozi deklarativno odprta organizacija, pripravljena sprejemati nove članice, vendar je do leta 1999 prišlo do širitve le na štiri države. Leta 1952 sta bili zaradi pomembne strateške lege vključeni Grčija in Turčija, državi, ki sta se zajedali globoko v južne obronke vzhodnega bloka. Tri leta kasneje je bila kot odgovor na blokado Berlina v pakt pod posebnimi pogoji vključena tudi Zahodna Nemčija, leta 1982, po koncu fašistične diktature Francisca Franca pa še Španija. V članstvo je Nato v 50. letih snubil celo tedanjo Jugoslavijo, ki pa je nato raje ostala v t.i. skupini neuvrščenih držav.

Nato izgubil glavnega nasprotnika S koncem hladne vojne, ki se je konec 90. let končalo z razpadom Varšavskega pakta in popolnim zlomom socialističnih oz. komunističnih sistemov v Vzhodni Evropi ter tudi z nastankom več novih držav na pogorišču sovjetskega imperija in nekdanje Jugoslavije, je Nato izgubil glavnega nasprotnika, pravzaprav tudi razlog obstoja. Toda po drugi strani je vmes že postal organizacija, ki je predstavljala simbol evroatlanstkega združevanja in ideal demokratičnega razvoja za nove države.

Preobrazba v varnostno organizacijo globalnega pomena Do danes se je dokaj uspešno preobrazil v varnostno organizacijo globalnega pomena, brez katere si je težko zamišljati urejanje kriznih razmer. To se kaže tudi v Afganistanu, na Kosovu in drugod, kjer je Nato danes prisoten. Postal je organizacija, ki ima "zobe" za vzpostavljanje miru oz. pogojev za gradnjo trajnega miru in urejanja krize. Posredovanje Nata je bilo npr. ključno za konec spopadov v Bosni in Hercegovini in tudi na Kosovu, čeprav je bilo tedaj včasih tudi mednarodno-pravno sporno oz. "pokrito" z resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov šele kasneje.

Poleg tega je vse bolj začel vstopati tudi v polje "mehke varnosti", kjer članice ponujajo tudi svoje civilne zmogljivosti, npr. policijo, civilne strokovnjake, donacije, razvojno pomoč ipd. "S tem se Nato iz neke ozke vojaško-politične organizacije začenja spreminjati tudi v organizacijo, ki je sposobna urejati obrambo in varnost in svetovni mir v širšem pomenu besede," je v pogovoru za STA pojasnila obrambna ministrica Ljubica Jelušič, sicer profesorica obramboslovja.

"Svetovni policaj" To po njenih besedah sicer še ne pomeni, da bi za Nato lahko rekli, da igra vlogo "svetovnega policaja". "Vsaj v pravem pomenu besede ne." Nato kaže težnje po urejanju razmer v prostoru, ki ni omejeno zgolj na ozemlje njegovih članic, predvsem na območju Balkana in v Afganistanu, vendar pa po drugi strani ne kaže velikega interesa oz. nima možnosti za delovanje drugod, npr. v Afriki, kjer si zadeve trudi urejati Afriška unija, pojasnjuje Jelušičeva.

Poleg tega je Nato postal tudi neke vrste "izvoznik demokracije" oz., kot pojasnjuje Jelušičeva, "zaščitnik demokratičnih procesov". To po njenih besedah pomeni, da Nato v operacijah širi tudi demokratične norme, saj gre običajno za države v katerih je pred tem politična infrastruktura zaradi nemirov, spopadov ali vojn razpadla. Tu se postavlja tudi moralno vprašanje, ali je možno in v katere prostore lahko zahodna civilizacija izvaža svoje vrednote, je še opozorila ministrica.

Nato šteje že 28 članic Vsekakor ima Nato ob 60-letnici po njenem mnenju razlog za slavje. Konec koncev tudi zato, ker bo s sprejemom Hrvaške in Albanije v članstvo na bližnjem vrhu v Strasbourgu in Kehlu (ter Baden-Badnu), štel že 28 članic. Pred vrati pa čakajo še druge države, predvsem Zahodnega Balkana, pa tudi Gruzija in Ukrajina. In ravno širjenje zavezništva nakazuje, da je Nato v bistvu zmagovita mednarodna organizacija, je v pogovoru za STA še menila ministrica Jelušičeva.