Moč egiptovskih generalov

Od kod moč, da se vojska nekega večera preprosto odloči, da zaradi protestov odstavi predsednika, ki je bil demokratično izvoljen?

Primož Šterbenc, dober poznavalec Bližnjega vzhoda, pravi: "Vojska je imela v Egiptu vedno zelo vidno vlogo, zato ne moremo reči, da je šlo za strogi državni udar. Seveda formalno-pravno to je," in razlaga: "Kolonialne države so poskrbele, da so bile vojaške formacije, ki so jih same oblikovale, vzgojene tako, da same najbolje vedo, kaj je dobro za družbo. Da so civilni politiki prepirljivci in da nikakor ne morejo dežel, ki jim vladajo, pripeljati v boljše čase."

Predsedniki iz zvrst vojakov Vsi predsedniki v Egiptu razen Mursija so bili iz vrst generalov. "Napačno je misliti, da je bila vojska na strani Mubaraka," pojasni Šterbenc glede tega, da vojska ob protestih proti Mubaraku v začetku leta 2011 ni tako radikalno ukrepala, kot je zdaj proti Mursiju. "Mubarak je bil izrastek vojske. Ko je vojska videla, da je njena najbolj simbolna osebnost diskreditirana, se ga je znebila in od takrat vodi igro."

Vojska proti Muslimanski bratovščini oziroma sekularizacija proti islamizaciji Šterbenc poudarja, da je bila vojska v Egiptu že od časa nastanka vzgojena v duhu sekularizacije. Vedno je bila prepričana, "da mora islam izpodriniti iz javnega življenja in od tu razkol družbe. Že Naser, ki si je hotel z Muslimanskimi brati deliti oblast, je videl, da v Egiptu ni prostora za dve tako močni instituciji, in je leta 1954 Muslimanske brate obglavil."

To ni nova delitev Šterbenc poudarja: "Protiislamisti so superiorni in arogantni, mislijo, da so sposobnejši kot retrogradni Muslimanski bratje." Kaj je rešitev? "Muslimanski bratje bodo morali preiti to silno frustracijo, da od nastanka leta 1928 do leta 2012 niso bili nikoli na oblasti," pravi Šterbenc. "Ta frustracija se kaže v tem, da hočejo sami vladati, da so ekskluzivistični. To jih je zdaj tudi pokopalo."