Ko normalnost postane koncept

Vsem bilijonom tistih, ki živijo v različnih slumih po planetu, namreč ne pade na pamet, da bi se šli kaj takega, kot sta tako imenovana "počasna hrana" (slow food) in "počasno potovanje" (slow travel). Kaj bi dali, če bi lahko vsaj kaj na hitro pojedli ali se čim hitreje premaknili iz svoje bede.

Potem ko sem se pred nekaj leti preselila v ameriško državo Maine, ki je cenjena po svoji ruralni kulturi in neokrnjeni naravi, zaradi katere nas je ta konec tedna obiskal sam predsednik Obama z družino, me je tukaj šokiral nekakšen nenavaden paralelizem med izvirnim ruralnim prebivalstvom (ki se baše s hamburgerji in kokakolo) in konceptualnim ruralizmom različnih univerzitetno izobraženih robinzonov, ki si tukaj omišljajo tako imenovano življenje "off the grid", to je življenje, ki ni prikopljeno na temeljne modernizacijske vire kot elektrika in podobno, namesto tega pa hrano kot energijo pridobivajo lastnoročno, na tako imenovan alternativen način.

V tem smislu se verjetno Slovenci premalo zavedamo, da smo lahko tudi svojevrstna obljubljena dežela, ki uživa vse pozitivne sledove modernizacije, hkrati pa ta še ni resno ogrozila privilegijev, ki nam jih dajejo razmeroma zdrava hrana, ki jo lahko kupimo na tržnici, in medosebni odnosi, v katerih pa se se kljub znani slovenski zavisti še vedno ohranjata vsaj minimalna solidarnost in občutek za skupnost. In ko me tukajšnji prijatelji včasih povabijo na večerjo in mi predstavljajo asortiment "organskih" jedi, ki so jih postavili na mizo, si vedno mislim, a nikoli ne izrečem: "Pa to je normalno. Saj to ne bi smel biti kak poseben koncept."