"Izvažamo orožje v Izrael in hkrati izvajamo rehabilitacijo pohabljenih otrok iz Gaze"

Vašo knjigo sem doživela kot odgovor na manifest Dvignite se!, v katerem Stéphane Hessel, borec za človekove pravice judovskega rodu, ostro obsoja izraelsko politiko, hkrati pa poziva mlade k nenasilnemu uporu. Vaše pisanje je več kot očiten upor proti Izraelu … Ne da je knjiga propalestinska, lahko bi rekel, da je enostranska, če se poigram z besedami. Ampak zato, ker ima ena stran v tem konfliktu – Izrael – skozi mainstream medije na razpolago dovolj prostora za razlago, da so Palestinci teroristi in oni ogroženi. V Gazo sem šel z enim samim namenom: da pokrijem to drugo stran, kaj si misli, kaj doživlja, s kakšnimi posledicami se spopada in kakšnemu terorju je podvržena. Vsi podatki v knjigi, nekateri precej ostri, so podkrepljeni s podatki Svetovne banke, človekoljubnih organizacij, navajam izraelski časopis, številne judovske zgodovinarje, torej res sestavim objektivno oceno, kaj se dogaja na drugi strani. To je bolj kot upor proti Izraelu upor proti enoumju mainstream medijskega prostora, ki v tem konfliktu predstavlja samo eno stran, je pa definitivno kritika Izraela zaradi številnih kršitev človekovih pravic in dostojanstva Palestincev ter teptanja mednarodnega prava.

Izraelci so vas leta 2004 ožigosali za varnostno grožnjo, a niste osamljen primer, saj sta med izgnanimi tudi ameriški jezikoslovec in politični aktivist Noam Chomsky ter irska aktivistka in Nobelova nagrajenka za mir Mairead Maguire. Kaj je vaša skupna točka?

Stalni vzorec izraelske oblasti je, da kritične novinarje, predvsem pa človekoljubne aktiviste, drži stran od obleganih palestinskih ozemelj. Pod pretvezo, da nekoga označijo za varnostno grožnjo, lahko za obdobje deset let kogarkoli izženejo iz Izraela. Izraelska varnostna politika in z njo prepletena zunanja politika temeljita na utvari, da so palestinska ozemlja leglo terorizma, in če hoče Izrael vzdrževati to sliko, ki mu omogoča kršenje človekovih pravic, mora čim več tujim državljanom preprečiti dostop do teh ozemelj, da ne morejo poročati o dejanskem stanju.

Vam je uspelo v Gazo priti iz Egipta. V kakšni luči ste jo spoznali?

V luči humanitarne katastrofe. Če potegnem vzporednico, lahko rečem, da je moderno izpopolnjena različica varšavskega geta. Ozemlje, ki je popolnoma odrezano od preostalega sveta, v katerem se na 380 kvadratnih kilometrih stiska že skoraj dva milijona ljudi, 56 odstotkov prebivalstva je otrok. Ti podatki redkokdaj pridejo v svet. Od vseh katastrof v Gazi je treba izpostaviti stisko z vodo, ki je na nekaterih predelih desetkrat bolj okužena, kot bi smela biti po merilih Svetovne zdravstvene organizacije. Glede vode je Gaza trenutno največji eksperiment na tem planetu, saj nihče ne ve, kakšne bodo čez 20 ali 30 let posledice na prebivalstvo zaradi uživanje vode, okužene z nitrani, in slane vode. Gotovo pa je, da Gaza čez pet do 10 let ne bo več imela pitne vode.

Poudarjate, da so vas osupnili ravno ljudje, ki kljub zatiranju, vsemu zlu, ki so ga doživeli, in osebnim travmam ostajajo človeški. Kako jim to uspeva?

Gaza je največje taborišče na svetu že od poznih štiridesetih let prejšnjega stoletja, v Gazi se rojevajo generacije in generacije. Ljudje živijo iz dneva v dan, navadili so se, da morajo uspeti preživeti. V Gazi je tudi veliko srečnih trenutkov, porok in drugih slavij, in to je tisto, kar jih drži pokonci. Nihče pa ne ve, koliko se razmere še lahko poslabšajo od leta 2006, odkar je Gaza pod blokado.

Ste bili pripravljeni za širjenje resnice o Gazi tvegati življenje? Fotografiranje na muhi ostrostrelca ob izraelskem vojaškem zidu zveni prav smrtonosno …

Kjerkoli v Gazi si, nekako tvegaš življenje. Dogajanje ob izraelskem vojaškem zidu je zgodba zase, ki se ponavlja vsak dan. Predvsem na severu Gaze so bile včasih judovske naselbine, ki jih je tedanji izraelski premier Ariel Šaron enostransko umaknil. Judje so vso infrastrukturo zravnali z zemljo, da si Palestinci ne bi mogli z njo nič pomagati. Ker so Palestinci v Gazi reciklirali vse ruševine, ki so ostale za operacijo Cast Lead, jim ne preostane nič drugega, kot da reciklirajo gradbeni material iz teh judovskih naselbin. To je v neposredni bližini izraelskega zidu, kjer vsak dan streljajo na Palestince, številni med njimi so najstniki ali celo otroci, in redkokdaj mine dan, da ne bi bil kdo ranjen. Ko smo med prvim obiskom Gaze decembra 2010 izvedeli, da se to dogaja – šokantno se mi zdi, da to ni nikoli prej prišlo v medije, ki jih spremljam –, smo to morali videti na lastne oči in tudi sami doživeli streljanje. Bilo je opozorilno, a zato nič manj neprijetno. So pa tistega decembra izraelski ostrostrelci ranili na ducate mladostnikov in enega celo ubili. Poanta tega je vsakodnevno teroriziranje, čeprav temu nihče ne reče terorizem.

Ima po vsem, kar ste videli in doživeli v Gazi, Izrael in posledično mednarodna skupnost, za katero se zdi, da pleše tako, kot Izrael žvižga, pri vas sploh še kakšen popravni izpit?

S strani ZDA ga ni moč pričakovati, dokler bo politika ostala, kakršna je. Popravni izpit si je septembra zapravila Evropska unija, ki je imela možnost priznati meje Palestine iz leta 1967, a se ni odločila za ta korak, ker nima enotne zunanje politike. EU je največji donator razvojne in druge človekoljubne pomoči Palestincem, hkrati pa največji trgovski partner Izraela. Ne pozabimo, da z Izraelom tudi vojaško poslujemo, tudi Slovenija, kar je nesprejemljivo. Paradoks je, da izvažamo orožje v Izrael, in to celo sofisticirano orožje, ki ga uporabljajo na tankih, hkrati pa imamo projekt rehabilitacije pohabljenih otrok iz Gaze, ki jih je raztrgalo to orožje. Samo peremo svojo vest! Če hoče mednarodna skupnost popraviti svoj ugled ter končati trpljenje in genocid nad Palestinci, ima na voljo samo eno možnost: uvedbo sankcij proti Izraelu, za začetek naj konča vojaško poslovanje z njim. To bi povzročilo zadosten pritisk na Izrael, da bi se ta resno zavezal k mirovnim pogajanjem s Palestinci, na katere so ti pripravljeni, tudi Hamas, ampak jih ne bodo začeli, dokler Netanjahujeva vlada še vedno gradi z mednarodnega prava nelegalne naselbine na Zahodnem bregu, ki so glavna ovira miru. Tudi predsednik Türk se je marca lani zavzel za možnost sankcij, a še vedno čakamo na konkretna dejanja.