INTERVJU: Dr. Marko Pavliha: Referendum o arbitražnem sporazumu je nesmiseln

Tako meni mednarodni pravnik in nekdanji poslanec prof. dr. Marko Pavliha. Pričakuje tudi, da bo Ustavno sodišče že sredi prihodnjega meseca obelodanilo odločitev o ustavni presoji arbitražnega sporazuma, ki jo je zahtevala vlada. Se pa ne mudi, meni eden od najvplivnejših slovenskih pravnikov. Marko Pavliha sicer priznava, da so mnenja o arbitražnem sporazumu deljena tudi med pravniki, zato se mu še bolj nesmiseln zdi referendum o njem.

No, zame je temeljno vprašanje, ali se za tako ključne sporazume kot je seveda tudi arbitražni sporazum, ki posegajo v mejno vprašanje oziroma določajo meje med dvema ali celo več državami, za ratifikacijo mednarodnih pogodb zahteva res zgolj navadna večina v parlamentu, ki je predpisana v ustavi, ali kaj več? Hrvati so na to elegantno odgovorili in sprejeli arbitražni sporazum z dvotretjinsko večino v saboru. Ampak takšno logično razmišljanje v pravu ni dovolj, do podobnega zaključka lahko pridemo tudi z uporabo ustave ali Temeljne ustavne listine. Če pogledamo določila 2. razdelka Temeljne ustavne listine (TUL) o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, lahko preberemo določbo, da je meja med Slovenijo in Hrvaško takšna, kot je bila v času nekdanje Jugoslavije. Problem je, da bo arbitražni sporazum lahko to mejo in najverjetneje tudi bo to mejo spremenil, čeprav ni konkretno določena s koordinatami. Določena je z načelom uti possidetis, tako na kopnem kot tudi na morju, kar pomeni, da bi arbitražni sporazum lahko to določbo 2. razdelka TUL-a spremenil, ta pa se sprejema z dvotretjinsko večino v parlamentu.

Dilema je torej v tem, ali arbitražni sporazum mejo spreminja ali ne, o čemer si v pravniških vrstah tudi niste enotni. Vlada pravi, da so meje že določene v mednarodnih pogodbah in ne v Temeljni ustavni listini. Vedeti morate, da je arbitražni sporazum proceduralni dokument, ki omogoča spreminjanje meja. Direktno je seveda ne spreminja! Namenjen je namreč uzakonitvi, ali če hočete, položitvi temeljev mednarodne institucije, v tem primeru arbitraže, ki bo o meji odločala. Ta pa lahko po eni strani določi popolnoma identično mejo kot velja doslej, v skladu z 2. razdelkom Temeljne ustavne listine, jasno s koordinatami zelo podrobno, ali pa bo mejo spremenila …

Nekateri pravniki, tudi prof. dr. Tone Jerovšek, menijo, da gre pri arbitražnem sporazumu najprej za sporazum o prenosu izvrševanja suverenih pravic na institucije zunaj države, česar pa po njegovem mnenju Ustavno sodišče ne more presojati, zato lahko vladni predlog za presojo arbitražnega sodišča zavrže. Vaš komentar? Kolega Jerovšek ima bržkone v mislih 3.a člen ustave in z njim se popolnoma strinjam! V tem členu je določeno, da lahko Slovenija z mednarodno pogodbo, ki jo ratificira državni zbor z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev, prenese del izvrševanja svojih suverenih pravic na mednarodno institucijo. In potem ta člen tudi opredeljuje, katere in kakšne so te organizacije oziroma institucije, ki seveda morajo temeljiti na spoštovanju človekovih pravic itd … Arbitraža je na nek način mednarodna institucija, res da ad hoc, ampak je in ona bo odločala o delu suverenih pravic; kaj pa je meja drugega kot suverena pravica države? Tako je to že druga pot, po kateri spet pridemo do potrebne dvotretjinske večine za sprejem arbitražnega sporazuma s Hrvaško. Skratka, ali z uporabo 2. razdelka TUL-a ali z uporabo 3.a člena ustave, v obeh primerih menim, da je nujna dvotretjinska večina. Ali seveda tudi s tistim prvim argumentom, ki ga jaz imenujem naravnopravni – da je pravno spodobno, da se v parlamentu takšni sporazumi ratificirajo s presežno kvalificirano večino in da ne prihaja do preglasovanja s strani pozicije nad opozicijo, saj gre za najbolj vitalne interese takšne države. Jaz ta primer zelo rad primerjam s plebiscitom oziroma z odločitvijo o samostojnosti Slovenije. To je pač odločitev, ki se ne tiče zgolj nas, ampak tudi naših vnukov in pravnukov … Zato bom drzno povedal, da bom presenečen, če bo Ustavno sodišče odločilo kako drugače.

Ne verjamete torej, da bi lahko Ustavni sodniki, kot menijo nekateri vaši kolegi, predlog vlade za presojo ustavnosti arbitražnega sporazuma zavrgli? Bil bi zelo presenečen. Kajti v konkretnem primeru gre bolj za postopkovno vprašanje kot pa za vsebino arbitražnega sporazuma. Prepričan sem, da se ustavno sodišče ne bo spuščalo v to, ali je primerna beseda v arbitražnem sporazumu stik z odprtim morjem, ali morda katera druga, ali je dobro ali ni dobro, da arbitražni sporazum ne omenja načela ex aequo et bono. To so vsebinska vprašanja, ki niso v pristojnosti Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče bo presojalo, ali pomeni arbitražni sporazum poseg v našo ustavno ureditev – to pa je treba celovito obravnavati. Ne gre namreč samo za vse člene Ustave, ampak tudi za Temeljno ustavno listino in seveda tudi sodno prakso Ustavnega sodišča. Prepričan sem tudi, da bodo Ustavni sodniki težko našli argument in rekli, da se za arbitražni sporazum zahteva popolnoma enak režim kot za sprejemanje popolnoma običajne mednarodne ali meddržavne pogodbe.

Kdaj pričakujete odločitev Ustavnega sodišča in seveda kakšna bo po vašem mnenju njegova odločitev? Najprej je vprašanje, ali se sploh mudi. Glede na proces približevanja Hrvaške uniji in glede na številna odprta poglavja v pogajanjih menim, da se nikamor ne mudi. Realno gledano – ob dejstvu, da bo sodišče menda odločalo prednostno, pa pričakujem odločitev sodišča sredi prihodnjega meseca. Predvidevam pa tudi, da bo odločitev v prid dvotretjinske večine pri sprejemanju arbitražnega sporazuma. To bi namreč imelo še en pozitivni učinek, potem pa dejansko odpade potreba po predhodnem zakonodajnem referendumu, da bi na eni strani v teh težkih časih zapravili okoli 4 milijone evrov za izvedbo le-tega, po drugi strani pa ne bi ljudi obremenjevali z relativno težkim vprašanjem arbitražnega sporazuma, ki sivi lase tudi nam, pravnikom, kaj šele preprostim ljudem. Ti se namreč ne spuščajo v vprašanje zunanje pravičnosti, ali še česa drugega. Če bo torej dvotretjinska večina za sprejemanje sporazuma določena, je potem na poslancih, da, če sem hudomušen, tudi tri mesece sedijo na Šubičevi v Ljubljani in se prepirajo in argumentirajo in potem, vsaj upam, dosežejo kompromis, ki bo sprejemljiv za vse – "win-win" situacija, skratka …