Grška kriza še daleč od rešitve

Trojka (Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad) je danes končala revizijo izvajanja ukrepov in reform v Grčiji – skupina ugotavlja napredek, a tudi zamude. Zdaj je na vrsti evroskupina, ki bo odločila, ali si država zasluži naslednji obrok posojila, vreden 8,1 milijarde evrov.

Težave, s katerimi se ubada Grčija, imajo, tako kot pri vseh južnoevropskih državah t. i. olivnega pasu, ki jih je svetovna finančno-gospodarska kriza najbolj prizadela, temelje v preteklosti.

Globlji vzroki grške krize Grški gospodarski model, ki se je razvil že pred desetletji, je poglavitni strukturni vzrok za današnje grške težave: razbohotenje neučinkovite in prenapihnjene javne uprave, neplačevanje davkov, korupcija …

Glavni vzrok grške krize je zlasti nekonkurenčno grško gospodarstvo. Grčija je že tradicionalno slabo industrializirana država, razvito je le ladjedelništvo. Najpomembnejši izvozni produkt so kmetijski proizvodi, velik del bruto domačega proizvoda pomenijo prihodki iz turizma.

Nekonkurenčnost grškega gospodarstva kažejo podatki o trgovinski bilanci z drugimi državami – uvoz je krepko večji od izvoza, tudi za več kot 10 milijard evrov na leto.

Grki z goljufijami v evroobmočje Po letu 1981 je nekonkurenčnost gospodarstva prikrival pretok finančnih sredstev iz evropskih strukturnih in kohezijskih skladov. Pri tem so se pojavljale goljufije, ko so Grki pridobili evropski denar tudi za izmišljene projekte oziroma na lastno pest preusmerjali evropski denar k drugim projektom.

Z goljufijami so si Grki junija 2000 izborili tudi pot v evroobmočje. Šele nekaj let pozneje je bilo ugotovljeno, da je Grčija sporočala napačne podatke o maastrichtskih kriterijih (javni dolg, proračunski primanjkljaj …).

Padec na realna tla Streznitev in padec na realna tla sta prišla z izbruhom svetovne finančno-gospodarske krize leta 2008, ki se je prevesila v krizo evra. Grška dolžniška kriza je razkrila grške strukturne napake in pokazala, da je grška blaginja temeljila izključno na tujih posojilih, ne na lastnih gospodarskih naporih.

Že jeseni 2009 so se v medijih pojavila prva poročila o dolžniški krizi, aprila pa se je zgodil strmoglavi dvig obresti na grške državne obveznice, ki je povzročil alarm na svetovnih finančnih trgih.

Pomoč Grčiji Tako so maja 2010 države evroobmočja in Mednarodni denarni sklad (MDS) sklenili, da bodo bankrotirani Grčiji dali pomoč v vrednosti 110 milijard evrov.

Obenem so od Grčije zahtevali varčevalne ukrepe, privatizacijo in strukturne reforme za povečanje konkurenčnosti. Največ so Grkom posojale francoske banke, zato reševanje te države po svoje pomeni tudi reševanje francoskih bank.

Grki jezni na varčevalne ukrepe Prav varčevalni ukrepi oziroma stroga proračunska politika (angl. austerity) so med Grki, dolga leta navajenimi blaginje, sprožili največ ogorčenja. Jeza Grkov je bila usmerjena zlasti proti Nemcem in nemški kanclerki Angeli Merkel.

Grška dolžniška kriza in varčevalni ukrepi so pahnili državo v politično nestabilnost. Leta 2012 je doživela kar dvoje predčasnih volitev – na koncu so Nova demokracija, Pasok in manjša levo usmerjena stranka Dimar oblikovali vlado (zadnja omenjena stranka je koalicijo nedavno zapustila).

Krepitev skrajnežev Okrepili so se tudi skrajni robovi, na levici je pridobila priljubljenost Siriza, ki je zmerno levo stranko Pasok skorajda izrinila na politično obrobje, na desnici se je vzpela skrajno desna Zlata zarja.

Ker hitre rešitve iz dolžniške krize ni bilo – denarja iz prvega paketa pomoči, ki naj bi zadostoval do junija 2013, je hitro zmanjkalo, zato je država oktobra 2011 dobila še nadaljnjih 130 milijarde evrov pomoči (dobiva jo po obrokih) – se je med Grki in levico drugod po svetu utrjevalo prepričanje, da zategovanje pasu le še poglablja krizo in da je torej zdravilo hujše od bolezni.

Izhod iz krize – izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva Pravzaprav pa se udejanja mnenje nemškega ekonomista Hansa-Wernerja Sinna, ki je že ob prvem paketu pomoči Grčiji opozarjal, da je njena glavna težava nekonkurenčno gospodarstvo, posledično pa ogromen trgovinski primanjkljaj.

Ne glede na to, koliko denarja bomo dali Grkom in koliko dolgov jim bomo odpisali, to ne bo reševalo glavne težave, zaradi katere so se Grki sploh znašli v dolžniški krizi. Grčija lahko iz pasti, v katero se je po lastni krivdi ujela že pred desetletji, pride le z oblikovanjem konkurenčnega gospodarstva.