Dvajset let beloruske diktature

"Moj mož je bil novinar. Tri časopise, za katere je delal, so ukinili. Imel je tudi edino galerijo sodobne umetnosti v Minsku. Nekega dne je prišla policija in jo zaprla," je v dokumentarcu Nevarno dejanje nemške režiserke Madeleine Sackler dejala Belorusinja Natalija, soustanoviteljica Beloruskega svobodnega gledališča.

"Živel sem v sovjetski diktaturi in zdaj živim v beloruski diktaturi. V ničemer se ne razlikujeta," je dodal njen 46-letni mož Nikolaj. Skupaj sta se odločila, da je treba začeti boj proti beloruskemu diktatorju Aleksandru Lukašenku. S somišljeniki sta ustanovila gledališko skupino, ki na skrivnih lokacijah uprizarja črne komedije na temo življenja v diktaturi.

Ko jih je začela preganjati tajna policija, je večina sodelujočih v gledališču z lažnimi potnimi listi pobegnila iz države in zaprosila za azil v Veliki Britaniji.

Batka, oče naroda Belorusija je zadnja diktatura v Evropi. Mnogi menijo, da se je v državi le malo spremenilo od časov, ko je bila še Beloruska sovjetska socialistična republika. Ulice se še vedno imenujejo po Marxu, na trgih še vedno stojijo spomeniki Leninu, še KGB se še vedno imenuje KGB.

Zamenjali so predsednika, a le enkrat: od leta 1994 je predsednik Belorusije Aleksander Lukašenko. Od tedaj je odstranil vse opozicijske politike, utišal medije in uvedel smrtno kazen. Samega sebe imenuje Batka, oče naroda, in prepričan je, da bo svoje kmete naučil, kako naj delajo bolj učinkovito. Na vsakih volitvah zmaga vsaj z 80 odstotki glasov. Leta 2010 so zmagovalca razglasili, še preden so zaprli volišča.

V gulag zaradi utaje davkov Protesti opozicije, ki so bili najglasnejši v letih 1996, 2001, 2006 in 2010, so bili v kali zatrti. Več tisoč protestnikov so zaprli in poslali v delovna taborišča. Med njimi tudi aktivista Alesa Bjaljackega. Ker jim ni uspelo dokazati, da je sodeloval v protestih, so ga v gulag poslali zaradi utaje davkov.

Tam so ga osamili, da ne bi s svojimi prevratniškimi idejami okužil še drugih zapornikov. Od tedaj ga je lahko žena obiskati le enkrat. Njun 25-letni sin je v strahu za svoje življenje prebegnil v Veliko Britanijo.

Očeta in mater zaprli, otroka poslali v sirotišnico Podobno se je zgodilo tudi Andreju Sannikovu, ki je leta 2010 kandidiral na predsedniških volitvah kot protikandidat. Ko je leto pozneje sodeloval v protestih, so ga skupaj z ženo zaprli, njunega otroka pa so hoteli poslali v sirotišnico.

Zaradi pritiska mednarodne javnosti so ga morali osvoboditi in skupaj so prebegnili na Poljsko. Lukašenko je tedaj dejal, da bi bili, če bi živeli v normalnem svetu, vsi v nekaj urah ponovno v zaporu.

Kot afriška država v razvoju Čeprav oče naroda trdi, da je za državo storil veliko, da se je razvila v moderno državo, podatki kažejo ravno nasprotno.

"V Belorusiji je druga najkrajša pričakovana življenjska doba v Evropi," je za Guardian dejal Stanislav Šuškevič, ki je proti Lukašenku kandidiral na volitvah leta 1994: "BDP je trikrat nižji kot na Poljskem. Imamo največjo porabo alkohola na prebivalca na svetu. Če upoštevamo le te podatke, je jasno, da je Belorusija na ravni afriških držav."

Odvisni od Rusije Ob dogodkih v Ukrajini se je Belorusija sicer postavila na rusko stran, a Lukašenko je dejal, da ne bo dopustil, da bi razkosali tudi Belorusijo, ki jo bo branil, pa čeprav proti Putinu. Vladimir Putin pa je ta hip njegov največji zaveznik.

Evropa in Amerika sta sicer že pred leti uvedli sankcije proti beloruskim podjetjem in posameznikom, a te nimajo velikega učinka. Belorusko gospodarstvo – ki je v 80 odstotkih državno – je vezano na ruski trg, država pa živi od ruskih posojil. Pretekli mesec je na primer Rusija odobrila novo posojilo dveh milijard dolarjev. Kdo bo zrušil Lukašenka? Prihodnje leto so v Belorusiji ponovno predsedniške volitve. Malo verjetno je, da Lukašenko ne bi kandidiral. Predsedniška funkcija ga ščiti pred kazenskim pregonom, saj še vedno ni jasno, kam je v 90. letih izginilo na desetine pripadnikov opozicije. Toda opozicija tudi za prihodnje volitve napoveduje proteste. "Ljudje niso idioti," je prepričan Andrej Sannikov: "Kljub nadlegovanju bodo ljudje še vedno protestirali. To je edini način, da se sliši opozicija in da Lukašenko odide."

Če ga ne bodo pregnali protestniki, bo Lukašenko odšel, ko bo taka volja politikov na Zahodu in v Moskvi. Očitno zdaj tako prvim kot drugim še ustreza, da je med Evropo in Rusijo diktatorska država.