Sreda, 10. 3. 2021, 10.18
3 leta, 8 mesecev
Deset let od katastrofalnega potresa in cunamija na Japonskem #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,27
Na Japonskem bodo obeležili deseto obletnico najhujše naravne nesreče v sodobni zgodovini države. 11. marca 2011 je severovzhod dežele vzhajajočega sonca prizadela trojna katastrofa – silovit potres, ki je sprožil ogromen cunami, ta pa je povzročil najhujšo jedrsko nesrečo po Černobilu.
11. marca 2011 ob 14.46 po krajevnem času je severovzhod Japonske stresel silovit potres z magnitudo 9,0. Žarišče potresa je bilo približno 130 kilometrov vzhodno od prefekture Miyagi na globini 24 kilometrov. Silovito tresenje tal so čutili v večjem delu države. Potres je bil tako silovit, da se je glavni japonski otok Honšu premaknil za 2,4 metra proti vzhodu, navaja STA.
Cunami z več metrov visokimi valovi
Potres je sprožil ogromen cunami, ki je japonsko obalo dosegel čez približno pol ure. Najvišji val, ki so ga izmerile naprave japonske meteorološke službe, je meril 9,3 metra v kraju Soma v prefekturi Fukushima. Vendar so bili drugod, kjer naprave niso zabeležile meritev, še bistveno višji. V mestu Ofunato so strokovnjaki na podlagi sledi na zgradbah izračunali, da se je morska gladina dvignila za 16,7 metra, poroča STA.
Umrlo je skoraj 16 tisoč ljudi, še 2.600 je pogrešanih
Cunami je udaril s takšno silo, da je številne hiše podrl do temeljev. Valovi so uničili na tisoče zgradb, številne hiše so odnesli v morje, ladje pa je razmetalo po kopnem. Umrlo je skoraj 16 tisoč ljudi, pogrešanih je okoli 2.600 ljudi, za katere domnevajo, da so mrtvi. Več kot 6.000 ljudi je bilo poškodovanih.
V jedrski elektrarni Fukushima je prišlo do taljenja reaktorjev
Cunami je udaril tudi v jedrsko elektrarno Fukushima 1, kjer je v najhujši jedrski nesreči po Černobilu prišlo do taljenja reaktorjev in uhajanja radioaktivnih snovi. Poškodovani so bili štirje od šestih reaktorjev, eksploziji sta razdejali prvi in tretji reaktor. Desetletje po katastrofi razgradnja elektrarne počasi napreduje, celoten proces pa bo po napovedih trajal še več desetletij, navaja STA.
Enega največjih izzivov predstavlja vse večja količina kontaminirane vode, ki so jo uporabili za hlajenje staljenega jedrskega goriva. Ena od možnosti je, da bi jo izpustili v morje, vendar mnogi temu nasprotujejo. Vodo sicer filtrirajo, pri čemer odstranijo večino radioaktivnih elementov.
Po nesreči v jedrski elektrarni je japonska vlada odredila evakuacijo prebivalcev v 20-kilometrskem območju okoli nuklearke. Vsi znotraj tega območja so morali oditi, za odhod pa so se prostovoljno odločili tudi mnogi zunaj njega. V prefekturi Fukushima je domove zapustilo skupaj 164.865 ljudi. Lani je bilo evakuirancev še 36.811, navaja STA.
Ko je vlada razglasila izključno območje okoli elektrarne, je to obsegalo okoli 12 odstotkov prefekture Fukushima. V preteklem desetletju so oblasti izvedle obsežen program dekontaminacije, med katerim so med drugim odstranili zgornje plasti zemlje.
Območja so postopoma razglasili za varna za vrnitev prebivalcev, tako da zdaj izključno območje obsega le še 2,4 odstotka površine prefekture. Ponekod se evakuiranci kljub zagotovilom oblasti v strahu pred sevanjem ne želijo vrniti, nekateri pa so se v tem času že ustalili drugod.
Katastrofa je sprožila tudi gradnjo dodatnih valobranov ob japonski obali. Zgradili ali obnovili naj bi 430 kilometrov valobranov v treh najhuje prizadetih prefekturah, Fukushima, Miyagi in Iwate. Do lanskega septembra je bilo zgrajenih 80 odstotkov načrtovanih valobranov. Projekt naj bi stal okoli deset milijard evrov, še navaja STA.
Strokovnjaka pred deseto obletnico Fukušime: Mnogih lekcij se nismo naučili
V četrtek bomo obeležili deseto obletnico jedrske nesreče v japonski Fukušimi. Čeprav je razdejanje, ki sta ga povzročila potres in cunami, spremljal ves svet, se mnogih lekcij nismo naučili, izpostavljata okoljska strokovnjaka Oda Becker in Jan Haverkamp. Delovanje Neka ocenjujeta kot neodgovorno in nespametno.
Katastrofa v Fukušimi je odprla številna vprašanja, a deset let po njej strokovnjaka Oda Becker in Jan Haverkamp ugotavljata, da se mnogih lekcij svet ni naučil. Kot problematično izpostavljata tudi Nuklearno elektrarno Krško (Nek), katere delovanje je po njuni oceni neodgovorno oz. preveč tvegano. Svoje ugotovitve sta predstavila na dogodku za novinarje pred deseto obletnico katastrofe v Fukušimi v organizaciji nevladnih organizacij Greenpeace in Focus.
Neodvisna strokovnjakinja iz nemškega Hannovra Beckerjeva je predstavila poročilo, ki je po naročilu Greenpeaca preučilo stanje 11 evropskih jedrskih elektrarn v devetih državah. Spomnila je, da so morale evropske države po Fukušimi opraviti stresne teste, ki so kljub temu, da so se omejili le na določene vidike varnosti, razkrili številne pomanjkljivosti evropskih jedrskih elektrarn in kapacitet za odziv na morebitno nesrečo. Zato so morali državni regulatorji predložiti nacionalne akcijske načrte, ki naj bi vodili do odprave odkritih težav.
Slovenski nacionalni načrt, ki ga je za Nek predložila Uprava RS za jedrsko varnost, je temeljil na načrtovanem programu nadgradnje varnosti, ki naj bi ga izvedli do leta 2016. Roke za izvedbo so nato večkrat podaljšali, po aktualnih podatkih naj bi bil zaključen do konca letošnjega leta.
Beckerjeva je ob tem izpostavila več problematičnih ugotovitev v zvezi z Nekom. Med drugim gre za edino jedrsko elektrarno v Evropi na potresno aktivnem območju, je podčrtala. Leta 2004 je analiza pokazala, da je potresna nevarnost (PGA 0,56 g) bistveno večja od tiste, ki so jo upoštevali pri projektni zasnovi elektrarne (PGA 0,3 g). Negotova je tudi verjetna pogostost izredno močnih potresov.
Beckerjeva je izpostavila tudi možnost poplav. Nek namreč leži ob Savi, zaščita pred reko pa je zlasti v luči podnebnih sprememb in z njimi povezanih pričakovanih pogostejših ekstremih pojavov premajhna. Neustrezni ali še neizvedeni so drugi ukrepi za morebitno hlajenje jedra. Trenutno se v Krškem v veliki meri naslanjajo na mobilno opremo, kar pa poročilo izpostavlja kot problematično: "Zdi se, da bi bilo po zelo močnem potresu z največjim pospeškom tal več kot 0,6 g, ki bi uničil jedrsko elektrarno in infrastrukturo, praktično nemogoče preprečiti taljenje jedra samo z mobilno opremo."
Nizke so tudi ocene jedrske varnosti Slovenije na področju kibernetske varnosti ter notranjih groženj. Strokovnjaki Mednarodne agencije za jedrsko energijo IAEA so leta 2017 izpostavili neustrezno usposobljenost operativne ekipe za primere nesreč, nenazadnje je težava tudi staranje elektrarne, katere delovanje bi sicer lahko podaljšali do leta 2043.
"Če povzamemo, je obratovanje jedrske elektrarne Krško na potresno aktivnem območju z vidika vseh poznanih pomanjkljivosti elektrarne neodgovorno," je poročilo za Nek sklenila Beckerjeva.
Strokovnjak Greenpeacea za jedrsko energijo in jedrsko politiko iz Amsterdama Haverkamp pa je med drugim izpostavil, da je bilo za naslovitev posledic katastrofe v Fukušimi samo v prvem letu po nesreči potrebnih okoli 85 milijard evrov, skupno pa je katastrofa po nekaterih ocenah stala 300 milijard evrov. V Sloveniji ima Nek pokritih okoli 180 milijonov evrov odgovornosti, država pa še okoli 30 milijonov evrov, kar je "občutno premalo".
Podčrtal je tudi spregledane vidike jedrske varnosti, denimo pripravljenost zdravstvenih inštitucij na nesrečo, vprašanje hranjenja radioaktivnih odpadkov in alternativ z vidika zagotavljanja energije, h katerim bi se lahko Slovenija zatekla v primeru odpovedi Neka.
"Mislim, da prostora za Nek 2 ni," je podčrtal Haverkamp. Razlogi so na eni strani stroški, ki v primeru novih jedrskih elektrarn presegajo stroške alternativnih virov, obenem pa bi drugi blok prišel za Slovenijo prepozno, saj mora država znižati izpuste ogljikovega dioksida v naslednjih letih, preden bi lahko bil drugi blok sploh zgrajen. Na drugi strani so odprta številna varnostna vprašanja. "Gre za tveganje, ki je nepotrebno, pa tudi nespametno," je dejal.
Alternative se Sloveniji ponujajo v obliki vetrne in sončne energije, nišnih obnovljivih virov, veliko potenciala ima država pri energetski učinkovitosti, je pa tudi na stičišču mednarodnih energetskih tokov, je izpostavil strokovnjak. Hrbtenica energetske oskrbe z energetskimi viri mora biti robustno vzpostavljena, a hkrati je Slovenija zelo dobro povezana z drugimi državami, denimo Italijo in Hrvaško, zato bi lahko občasno energijo tudi uvažala. "To je zelo pomembna karakteristika evropskega omrežja," je še poudaril Haverkamp. (STA)
