Ali Sirci plačujejo ceno slabega vodenja?

Mnogi so prepričani, da Sirci danes pravzaprav plačujejo ceno za desetletja slabega vodenja in so protirežimski protesti le vidik neuspele modernizacije države, ki je temeljila na sorodniških in plemenskih vezeh. Visoki položaji v državni hierarhiji so se namreč delili znotraj njih, ne glede na sposobnost ali usposobljenost. Poleg omenjenega je obstoječi režim svojo štiridesetletno vladavino ohranjal z močno represijo in politiko ustrahovanja, ki je bila potrebna, da se je šiitska ločina Alavitov, iz katere prihajajo vsi pomembni pripadniki režima, obdržala na oblasti v sicer večinski sunitski Siriji. Čeprav je bila ta bližnjevzhodna država nekoč zibelka krščanstva, je danes večinsko muslimanska in več kot polovica prebivalstva živi v dveh največjih mestih, to je Aleppu in Damasku. Bašar al Asad ni bil prva izbira za predsednika Dobro desetletje državo vodi Bašar al Asad, ki sicer ni bil prva izbira za naslednika in mnogi menijo, da je politično precej nespreten. Na predsedniški stolček se je zavihtel, potem ko se je njegov brat, ki je bil predviden za očetovega naslednika, leta 1994 smrtno ponesrečil v avtomobilski nesreči. Njun oče, Hafez Al Asad, ki je umrl leta 2000, pa je vodenje države z državnim udarom prevzel leta 1971, to je deset let po razpadu Združene arabske republike, v katero sta bili združeni Sirija in Egipt. Bašar al Asad se je kmalu izkazal kot pravi sin svojega očeta, čeprav je najprej ponujal upanje v spremembe oziroma modernizacijo države, je uresničil le drobtinice in tudi sam nadaljeval s tradicijo strahovlade. Prav tako pa je tudi pod njegovo vladavino Sirija ohranjala tesne vezi s Hamasom, danes sicer največjo politično stranko v palestinskem parlamentu, včasih pa teroristično organizacijo, nastalo leta 1987 med intifado, ter s Hezbolahom, libanonsko šiitsko politično stranko in paravojaško organizacijo. Prav tako je gradil na tesnem zavezništvu z Iranom, obdolžen pa je tudi destabilizacije Libanona. Opozicija še vedno neenotna Kljub vsemu pa Assad doslej še vedno drži vajeti v svojih rokah, tudi zato, ker opozicija po enem letu še vedno ostaja razdeljena, čeprav naj bi sirski nacionalni svet, ki ima sedež v Turčiji, vendarle postajal vse bolj verodostojen predstavnik palete opozicijskih gibanj, ki jo sestavljajo tako kurdske, islamske kot tudi nacionalistične in liberalne stranke. Trdnejša opozicija naj bi pomenila zlasti manjšo možnost za akcije, ki bi lahko vodile v državljansko vojno med različnimi etičnimi in plemenskimi skupnostmi, saj bi ta pomenila še dodatno destabilizacijo širše regije.