Zakaj je Hrvaška naš najljubši sovražnik?

Na današnji novinarski konferenci ob predstavitvi knjige so bili poleg sogovornikov, dolgoletnega kariernega diplomata Iztoka Simonitija in novinarke Manice Janežič Ambrožič, prisotni tudi nekdanji predsednik RS Milan Kučan, starosta slovenske politike Franc Bučar in novinarska ikona Jurij Gustinčič, ki je aplavz občinstva požel že zgolj s prihodom v Konzorcij.

Saša Vidmajer je v pogovoru za Planet Siol.net spregovorila o soodvisnosti diplomacije in novinarstva, plusih in minusih slovenske zunanje politike, osrednjih figurah slovenske diplomacije in razlogih, zaradi katerih je Hrvaška naš najljubši sovražnik.

Kako gledate na soodvisnost diplomacije in novinarstva, kako naj novinar krmari v tem odnosu?

Ta odnos je vedno občutljiv. Zagotovo so poskusi vplivanja na novinarja vedno prisotni, a novinar je tisti, ki postavi distanco in da vedeti, ali si to dovoli ali ne. Problem nastane, če novinarska hiša ne stoji za novinarjem in če menijo, da mora biti ta odnos bolj v službi politike. Meni se je to zgodilo leta 2006, v času, ko je uredniško funkcijo pri časniku Delo prevzel Peter Jančič in je Delo postalo provladno glasilo. Ker sem bila kritična do zunanje politike in ker nisem imela dovolj kooperativnega odnosa z zunanjim ministrstvom, svojega dela takrat nisem smela opravljati. Kot pozitivno plat zadnjih 20 let slovenske zunanje politike izpostavljate zgolj vstop v Evropsko unijo, naštevate pa kar nekaj negativnih plati. Je torej naša diplomacija neuspešna?

Pozitivne plati so zagotovo vstop v EU in te, kot jim rečem, mednarodne sezone, kot so mandati v Varnostnem svetu, OVSE in EU. Ne rečem, da ni bila storjena tudi kakšna napaka, a to je bila učna ura slovenske diplomacije. Žal izkušenj, ki jih je Slovenija pridobila v mednarodnih forumih, v iskanju kompromisov in soglasja, ni znala prenesti na domačo raven.

Med napake slovenske diplomacije uvrščam Vilniuško izjavo, zelo kategorično odmikanje od Balkana in odnose s sosednjimi državami, s katerimi nismo uspeli najti kompromisa.

Kako vidite smernice slovenske zunanje politike v tretjem desetletju slovenske samostojnosti?

Že od leta 2004 in vstopa v EU ni zavedanja o tem, kaj želimo doseči v zunanji politiki, kako bi se želeli profilirati, ni osnovnega razmisleka o tem, kje smo in kam gremo. Članstvo v EU namreč ni samo sebi namen. Imeti moraš vizijo in definirana stališča. Če Slovenija meni, da ji zgolj zato, ker je članica EU ni treba zastopati lastnega stališča, ker se lahko vedno pridruži evropskemu, ta hip pa skupne zunanje politike EU nima, je to problem. Slovenija mora imeti lastno stališče, ne da čaka na stališče drugih. Države postajajo vedno bolj nacionalne.

Ste zato zapisali, da je evropski okvir za mlade države bolj pomemben kot za države s tradicijo?

Seveda, zato ker so mlade države ranljivejše. Države se rojevajo in tudi umirajo, ni rečeno, da je njihov obstoj večen.

V knjigi kot osrednji figuri zunanje politike izpostavljate Janeza Drnovška in Dimitrija Rupla. Kdo bi jima danes lahko pariral?

Nihče od naših zunanjih ministrov ni bil tako dolgo na položaju, niti ni imel tako pomembnega političnega vpliva, kot ga je imel Rupel. Velik vpliv na zunanjo politiko ima ta hip zagotovo predsednik Danilo Tük, še posebej zato, ker je to njegovo področje.

V knjigi pišete, da je Hrvaška naš najljubši sovražnik. Je še vedno in bo vedno tako?

Ta odnos je na obeh straneh vedno blazno čustven, Igor Pribac ga je analiziral celo s psihoanalizo. Mislim pa, da danes to ni več tako in da so se odnosi z arbitražnim sporazumom precej razelektrili.

Kaj pa novoodprto vprašanje varčevalcev zagrebške poslovalnice LB?

Mislim, da je Bruselj v tem primeru dal jasno vedeti, da je sprejete zaveze iz preteklosti treba spoštovati in da je zadeva končana.