Vrt kot skupno dobro proti profitni logiki kapitalizma

Svetlo izjemo izplena EPK-ja iz tega vidika predstavlja Skupnostni urbani eko vrt v bližini blokovskih naselij Borova vas in Nova vas, ki se razteza na malo več kot hektar velikem zemljišču in je namenjen ekološkemu vrtnarjenju. Postavitev tega vrta, s katerim upravlja društvo Urbani eko vrt, je eden od ključnih uresničenih ciljev projekta Urbano vrtnarstvo, ki je tudi eden prvih končanih projektov v okviru EPK-ja kot del obsežnega programskega sklopa Urbane brazde.

O tem, kako lahko tudi vrt in vrtičkarstvo postaneta pomemben del kulture bivanja in prostora, in drugih razsežnostih ter tegobah na žalost ponekod tudi preganjanje tradicionalne aktivnosti Slovencev smo se pogovarjali z Matejem Zonto, vodjo projekta Urbano vrtnarstvo v sklopu EPK 2012.

Kaj je temeljna značilnost delovanja Skupnostnega urbanega eko vrta glede na to, da je namenjen samo samooskrbi, torej ne za prodajo na trgu? Kot pove že samo ime, je pridelava na vrtu obvezno ekološka. Tudi pri gradnji objekta smo poskušali čim bolj upoštevati sonaravni princip, tako da so vsi materiali, iz katerih so zgrajeni objekti, iz lokalnega okolja, na primer iz gozdov iz neposredne bližine Maribora. Vsi izvajalci so lokalni izvajalci, tako da sredstva ostanejo v lokalni skupnosti. Tudi pri zasajenih rastlinah smo sledili trajnostnemu konceptu s starimi, avtohtonimi sortami sadnega drevja, trajnic. Vrt v Borovi vasi ni samo stvar pridelave na ekološki način, ampak ga v Urbanih brazdah obravnavamo kot socialno-ekološko kategorijo, saj smo odprti za vse socialne skupine. S tem želimo preprečiti segregacijo in getoizacijo, ki se zgodi, če je možnost za delo na vrtu vezana le na določeno starost, dohodke in tako naprej.

Skupnostni urbani eko vrt je torej središče projekta Urbano vrtnarstvo v okviru programskega sklopa Urbane brazde. Kot slišimo, je bilo zanimanje vrtičkarjev za delo na vrtu veliko in je preseglo vaša pričakovanja. Kaj to pomeni v številkah? Lani avgusta smo sklicali prvi sestanek za potencialne vrtičkarje. Čeprav je bil čas dopustov, je prišlo okrog 70 ljudi. Ko so izvedeli od sosedov, so potem prihajali novi in novi. Zanimanje je bilo tako veliko, da smo morali prijave ustaviti. Na začetku smo predvideli samo 64 vrtov po sto kvadratnih metrov. Zaradi velikega zanimanja smo poskušali narediti tudi čim več polovičk, se pravi po 50 kvadratnih metrov. Tako smo dosegli današnje stanje, to je 82 vrtov.

Vrtičkarjev pa je najbrž več. Seveda. To pomeni 82 družin oziroma okrog 150, 200 vrtičkarjev, pri čemer je samo en član družine član društva, ker to zadostuje za pridobitev vrtička. Društvo ima sicer okrog 140 članov, nekateri pa so samo podporniki, torej niso na čakalni listi. Na čakalni listi pa je okrog 40 ljudi, ki bodo na žalost morali čakati kar nekaj let, da bodo prišli na vrsto.

Se pravi lahko vrtiček nekdo, ki ga ima v najemu, uporablja neomejeno, če plačuje najemnino? Tako je, ima prednostno pravico pri podaljšanju najema, če ne krši pravil pri delovanju na vrtu oziroma pravilnika Skupnostnega urbanega eko vrta. Tega so oblikovali in sprejeli sami vrtičkarji in vanj vnesli številne zaveze o tem, kaj je zaželeno in kaj ni, posledično pa tudi sankcije. Obstaja pa samo ena sankcija, in to je izključitev iz skupnosti.

Se je morda že zgodilo, da je bil kdo izključen? Na srečo še ni bilo tako hude kršitve, da bi to bilo potrebno.

V kakšnem primeru pa bi se to lahko zgodilo? Če bi pri ekološkem nadzoru ugotovili, da kdo uporablja snovi, ki se pri ekološkem kmetovanju ne smejo uporabljati. Takrat sledi takojšnja izključitev tako iz društva kot z vrta. Bilo je le nekaj manjših kršitev. Sicer pa trije opomini pri enem vrtičkarju na leto pomenijo neposredno izključitev. Za zdaj beležimo dva oziroma tri opomine skupno pri vseh vrtičkarjih.

Kdo so uporabniki vrta? Samo ljudje iz blokovskih naselij Borove vasi in Nove vasi ali iz celotnega Maribora? Devetdeset odstotkov vrtičkarjev je z območja omenjenih blokovskih naselij, ki živijo do največ dva kilometra oddaljenosti od vrta, le nekaj odstotkov pa jih prihaja z območja centra in širšega območja Maribora. Takšna prostorska zasnova je narejena premišljeno, kajti dostop do vrta je možen bodisi peš bodisi z javnim prevozom, saj je v bližini tudi postajališče, ali pa s kolesi. Na vrtu zato nismo načrtovali parkirišč, ampak samo dostavno mesto za parkiranje invalidov, da lahko pridejo čim bliže svojih dvignjenih lesenih gred.

Omenili ste tudi socialni vidik vrta. A lahko iz te perspektive trdite, da so zdaj po enem letu ljudje manj odtujeni v tem blokovskem okolju, se več pozdravljajo in si pomagajo, so skratka bolj povezani? Pomembno je, da so okoliški prebivalci vrt sprejeli zelo zavzeto in uspeli z njim zadovoljevati dve potrebi: po prehranski samooskrbi in za preskrbo odnosov, kar pomeni, da se družijo, spoznavajo, ustvarjajo nova prijateljstva. Kot je povedalo več vrtičkarjev, ugotavljajo, da imajo vrtiček v bližini svojega soseda v bloku, s katerim pa 20 let niso spregovorili. Zdaj pa zvečer skupaj posedajo, se družijo in to je tudi spremenilo njihov odnos v bloku samem. Ali pa primer nekoga, ki živi le kilometer proč od bloka, pa svojega nekoč dobrega prijatelja ni videl že desetletje, zdaj pa imata na vrtu spet možnost, da obnovita stike. Torej se vezi, ki so bile v zadnjih desetletjih pretrgane zaradi našega načina življenja, s pomočjo vrtičkarstva lahko ponovno stkejo.

Najbrž pa tudi ni vse tako idilično, kot se zdi, in občasno nastajajo tudi kakšni spori. Jasno, ni vse rožnato. To je družba v malem in vsaka taka družba, ki še ni skupnost, ampak je skupnost v nastajanju, ima svoje težave, svoje "porodne krče". Vrtičkarji v našem vrtu so šli skozi daljši uvajalni proces, v enem letu je bilo okrog 20 izobraževalnih delavnic, skupnih delovnih akcij in tako naprej. Na vrtu je 80 družin in zato ni enostavno usklajevati veliko različnih interesov. Društvo Urbani eko vrt ima dva organa upravljanja: upravni odbor, ki odloča o administrativno-tehničnih zadevah, ter koordinatorje posamičnih lop. V vsaki je od 8 do 12 vrtičkarjev in vsaka lopa določi svojega koordinatorja, ki se redno dobivajo na dva tedna. Deluje pa še občni zbor vrtičkarjev. Takšna samoupravljavska struktura se je med vrtičkarji razvila spontano in avtonomno, sami pa so tudi s konsenzom določili pravila, ki se jih morajo držati.

Vrtičkarji pa so marsikje tudi na udaru, ker jih ne dojemajo samo kot del tradicije in pokrajinske folkore, marveč tudi kot moteče prebivalce v okolju, simbol nereda in navlake. Spomnimo se samo dogajanja v Ljubljani … Primer Ljubljane je pokazal, kar se je videlo tudi v drugih mestih po Sloveniji, da je kapitalistični razvoj, povezan z neoliberalno logiko, prevladal nad skupnim dobrim. Ljudje, ki so imeli vrtove, niso bili dovolj močno organizirani, se niso mogli zoperstaviti rušilnim interesom kapitala. Na vrtovih, ki smo jih nekoč poznali v Ljubljani in ne nazadnje tudi v Mariboru, tudi tu je kar nekaj lokacij vrtov izginilo, so se razrastle razne industrijske cone, nakupovalne centri in drugi objekti. To je paradoksalno – vrtičkarji, ki so na nekem zemljišču pridelovali hrano, zdaj tam kupujejo zelenjavo in sadje. Kar pa zadeva očitke, da so moteči tako za kapital kot za estetski videz, pa bi to stanje primerjal s tako imenovanim trash artom (umetnost iz smeti). Tudi to je namreč umetnost, umetnost nekega preživetja. Tisti, ki vrtičkarjem očitajo, da gradijo iz odpadnega materiala, iverk, salonitk …, pa morajo tudi razumeti, da bodo vrtičkarji morda jutri izgnani. Sprašujem jih, ali bi sami investirali kakšnih tisoč evrov, da bi si postavili lično podobo vrta, če lahko naslednji dan pride inšpektor in jih izžene.

V želji po redu in regulaciji mestnih oblasti večkrat slišimo očitke vrtičkarjev, da jim poskušajo urediti lope na preveč uniformiran način, da so vrtički že bolj podobni taboriščem. Primer ljubljanskega odloka o ureditvi teh vrtov je tipičen primer, kako se ne samo dejansko ustvarja socialni in starostni geto, ampak dejansko neka oblika taborišča, z enakimi lopami, postavljenimi ena zraven druge. Drug problem so kompostniki, kjer so vrtičkarji želeli vsak svoj kompostnik, ne pa skupnega. Kar je logično, saj je kompostnik po svoje tudi nekaj intimnega, kar je bila tudi ena od pripomb ljubljanskega društva vrtičkarjev. Obojemu smo se želeli v Mariboru izogniti in smo ljubljanski primer vzeli kot primer najslabše možne prakse in se tudi izognili dobičkarskemu modelu.

Kakšna je cena najema pri vas? V Skupnostnem urbanem eko vrtu v Mariboru je najemnina simbolična, društvo občini plačuje nekaj manj kot 200 evrov na leto za celotno območje, ki je razdeljeno na dve tretjini obdelovalne površine in eno tretjino skupnostne površine. Največji strošek je strošek investicijskega fonda, ki ga zbirajo sami vrtičkarji in ostaja v društvu, za kar vsak mesec zberejo 20 evrov. Sicer pa je cena za najem 50 kvadratnih metrov vrtička 1,70 evra mesečno oziroma 3,40 evra za sto kvadratnih metrov. Treba pa je še prišteti strošek ekološkega nadzora in strošek članstva v društvu, saj vsak mora biti, ki želi mesto v Skupnostnem urbanem eko vrtu, član društva, s čimer pa ima seveda tudi pravico in možnost za odločanje. Za vrtičkarja pri nas tako strošek na letni ravni znaša med 35 in 50 evrov, pri čemer so v ceno vključeni tudi stroški za vodo in odvoz smeti.

Kje je zagotovilo, da ta urbani vrt v Mariboru ne bo muha enodnevnica in da bo svoje pestro življenje živel naprej tudi po koncu EPK 2012? Načrtujete še kakšen podoben vrt v Mariboru? Kar zadeva vrt v Borovi vasi, je stvar jasna: društvo, ki upravlja z vrtom, ima z občino sklenjeno desetletno pogodbo o zakupu tega zemljišča. Če ne bo kršitev pravil o ekološki pridelavi, bodo vrtičkarji brez težav ostali tu najmanj ta čas, predvideno pa je, da bi vrt obstajal še dlje, 30, 40 let, torej za eno celo generacijo, kar je mogoče zagotoviti z rednim vzdrževanjem. Z mestom se pogovarjamo tudi o drugih lokacijah, kar pa je odvisno od denarja in priprave urbanističnih načrtov. Sicer pa mesto načrtuje, da bi v bližini tega območja, le kakšnih sto metrov proč, naredili okrog devet hektarjev velik park, v katerem bi bili trije hektarji zemljišča namenjeni vrtičkarstvu. S tem bi rešili problematiko vrtičkarstva na tem območju vsaj za nadaljnjih 50 let. Za druge mestne četrti pa bi bili potrebni še dodatni projekti, da bi dosegli želeni cilj, se pravi en skupnostni vrt na vsako mestno četrt.