Vroča obletnica, vroča jesen

Takrat še Stranka Mira Cerarja je slavila zmago, kot je še ni bilo. S 36 poslanci je "okupirala" državni zbor ter si zagotovila položaj predsednika vlade in vlogo prve violine v izvršni oblasti, v kateri imajo ministri SMC večino.

Kadrovski spodrsljaji Stranka modernega centra je po letu dni bistveno šibkejša. Razumljivo je, da stranka, ki mora zaradi prevlade na volitvah skoraj v celoti prevzeti odgovornost za vodenje države, medtem ko se ta počasi pobira iz krize, ne more računati na prizanesljivost volivcev. A SMC in Miro Cerar sta za prepolovitev volilne podpore kriva predvsem sama.

SMC je rekordno hitro izgubila javnomnenjski primat med strankami tudi zaradi kadrovskih spodrsljajev, ki so zaznamovali prvo leto Cerarjevega vladanja. Stranko na prvem oziroma drugem mestu javnomnenjskih lestvic držita politična in gospodarska stabilizacija države ter Cerarjevo relativno uspešno krmarjenje koalicije, ki je imela sicer velike vzpone in padce predvsem zaradi soliranja SD.

Erjavčeva vroča jesen Cerarju je uspelo zaustaviti padanje podpore vladi, že jeseni pa bo tudi jasno, ali je Bojan Dobovšek, ki je izstopil iz poslanske skupine SMC, le osamljena lastovka, ki ne bo prinesla vroče politične jeseni, kakršno napoveduje predsednik DeSUS Karl Erjavec.

Čeprav javnomnenjske raziskave DeSUS potiskajo s tretjega mesta na parlamentarnih volitvah, kar je bil najboljši rezultat te stranke v njeni zgodovini, na šesto mesto v anketah, vodja stranke upokojencev ni videti živčen. Za Erjavca je značilno, da spretno izbira trenutke za samopromocijo, ki ga v nekaj dneh znova dvigne v raziskavah javnega mnenja.

Predsednik DeSUS zaradi discipliniranega volilnega telesa ne potrebuje permanentne volilne kampanje. Dovolj je, da zaigra melodije, ki jih upokojenci morajo slišati: pokojnine in regres. Za dodatne glasove zunaj upokojenskega volilnega bazena Erjavec poskrbi s spretnim populizmom in bridko politično analizo, v kateri na primer Dejana Židana razglasi za naivneža, ter ščepcem zunanjepolitičnih misli, ki stranko naredijo bolj resno in državotvorno.

Velika težava Dejana Židana Za SD velja ravno obratno kot za DeSUS. Očitno se Dejanu Židanu vsaj za zdaj obrestuje permanentna volilna kampanja, ki je za koalicijsko stranko nekoliko nespodobna. Farsa z afero OVS, na koncu katere so nekdanjega ministra za obrambo Janka Vebra z nogami naprej odnesli iz parlamenta, vladi zagotovo ni koristila, je pa privatizacijski populizem očitno okrepil ratinge Socialnih demokratov.

A Dejan Židan ima veliko težavo, ki mu lahko glasove na prihodnjih volitvah odnese podobno, kot mu jih je speljal Erjavec. Velika težava sliši na ime Združena levica, ki je nekaj glasov SD pobrala že pred enim letom. Prvi obraz ZL, ki pa ni edini, Luka Mesec spretno jemlje Židanu iz rok levim volivcem všečne teme, kar se vidi tudi v javnomnenjskih raziskavah, v katerih je ZL praviloma pred SD.

Kdo bo sestavil levo vlado? Razporeditev poslanskih sedežev v zadnji raziskavi Episcentra je tudi pokazala, da brez ZL, ki bi po tem merjenju dobila kar 17 poslancev, ni več mogoče sestaviti levosredinske vlade. Vladna koalicija SMC, DeSUS in SD bi imela po tej anketi le še 39 glasov.

Ta raziskava pokaže tudi na to, da se desnica po enem letu praktično ni premaknila z mrtve točke. Zgodovinski poraz, ko na julijskih volitvah ni zasedla niti tretjine poslanskih sedežev, se sicer ne bi ponovil. A tretja pomladna stranka SLS bi bila še vedno zunaj parlamenta, SDS in NSi pa bi skupaj "napraskali" le 32 poslanskih mandatov.

Kdo ne more sestaviti desne vlade? Stranka Janeza Janša, ki še vedno govori o nelegitimnosti lanskih volitev, je v parlamentu povsem osamljena. Janši se je sicer uspelo vrniti prek sodnih zmag v zadevah vrnitev poslanskega mandata, Patria in KPK, a vse zgodbe še nimajo epiloga. Za širšo podporo med državljani bi morala SDS ponuditi manj vračanja v preteklost in široko sprejemljivo alternativo vladni koaliciji, ki bi prepričala tudi sredinske volivce.

Predvsem pa Janša ne daje vtisa, da lahko spet zmaga in oblikuje večino. Vprašljivo je celo zgornje seštevanje poslanskih mandatov nekoč sestrskih strank SDS in NSi, ki sta glede odnosov v ledeni dobi. Nov žebelj v krsto sodelovanja na desnici je Janša zabil s tem, ko je v svojo vlado v senci povabil Aleša Hojsa, protikandidata Ljudmile Novak za predsedniški položaj na lanskem kongresu NSi.

Katera bo nova politična zgodba Dimitrija Rupla? Zelo pomenljiv je tudi odhod vidnega člana SDS in večkratnega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Ta je v zadnjem obdobju večkrat omenjal potrebo po spremembi politike izolacije, ki jo vodi največja opozicijska stranka. Ruplov odhod ima težo zaradi njegovih novorevijaških korenin oziroma statusa na intelektualni desnici in zaradi tega, ker se je v dozdajšnji karieri iz političnih projektov umikal zato, da bi pozneje začel nove.

Čeprav Nova Slovenija Ljudmile Novak javnomnenjsko napreduje, bodo krščanski demokrati vse bolj nepotrpežljivi, če NSi ne bo kmalu dosegla preboja, ki bo utrl pot k prevladi na desnici. Že lanski novembrski kongres je NSi dokončno "odlepil" od SDS, sodelovanje Aleša Hojsa v strokovnem svetu SDS pa je logična posledica, ki ne bo prinesla sprave med strankama.

Kdo čaka v vrsti za Ljudmilo Novak? NSi velika stranka ne more postati z grajenjem mostov do SMC pri vprašanju sprave in fiskalnega pravila, čeprav je to seveda koristno za pridobivanje sredinskih volivcev. Predpogoj za preboj krščanskih demokratov bo prevzem večine volivcev SDS, v stranki pa bodo morali najpozneje do prihodnje pomladi premisliti, ali je preboj mogoč z Ljudmilo Novak oziroma, še bolj, kdo lahko to stori namesto nje.

Kot kaže, Zavezništva Alenke Bratušek na prihodnjih volitvah ne bo več v parlamentu, saj v javnomnenjskih raziskavah ne presega odstotka glasov. Stranka nekdanje predsednice vlade, ki ji je julija s predvolilno demagogijo za las uspelo preskočiti prag parlamenta, ne zna prepričati, da ima zgodbe, ki bi jih volivci kupili.