Tragedija vnovič sprla temeljni človekovi pravici

Letijo obtožbe medijem, da prikrivajo pomembne dogodke, drugi pa vztrajajo, da nekateri presegajo vse meje okusa in spoštovanja do sočloveka in žrtve z razkrivanjem podrobnosti, ki ne spadajo v javnost. Ob sicer široko uveljavljenem nespornem stališču, da je za ravnanje domačih živali vedno odgovoren lastnik, so ponovno glasnejše teorije o nevarnih pasmah, ki jih lastniki poklicanih psov ostro zanikajo. Zaznati je tudi krepitev splošnega straha pred psi. Upravičeno? Ali ima javnost pravico do vseh podatkov, ki ji omogočajo odgovorno sklepanje o vzrokih in posledicah in posledično tudi ustrezen odziv? Kdaj postanejo podrobnosti iz zasebnega življenja javno pomembni podatki?

Za siol.net smo se o tem pogovorili z informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar.

Primer nenavadnega konca dr. Baričeviča in njegovih treh psov je znova odprl dilemo, kje je meja med varovanjem zasebnosti in informacijami, ki bi jih javnost morala vedeti. Zastavili ste mi vprašanje za milijon dolarjev. Reševati je treba od primera do primera in noben primer ni enak drugemu. Mogoče so si primeri podobni in bi na podlagi tega lahko odločali; tako bi, denimo, v primeru še enega Fritzla v Sloveniji ali Avstriji vedeli, kje so bile meje postavljene. Primer z bulmastifi je daleč od enostavnega. Slovenska doktrina varovanja osebnosti in osebnih podatkov se razteza tudi na umrle osebe; ljudje niti po smrti ne izgubijo te temeljne človekove pravice. Slovenija je ena redkih držav, ki ima takšen standard, v Evropi so to le še Slovaška, Italija in Švica. Povsod drugod ta pravica po smrti ugasne na podlagi zakona, pri nas pa velja tudi po smrti. Karkoli se nanaša na pse, se nanaša tudi na pokojnega gospodarja, da bi objavili podatke o psih in pozabili na gospodarja, pa ni mogoče. Kaj in koliko je javnosti treba dati, da bi zadostili javnemu interesu in pravici do svobode izražanja, ki vsebuje tudi pravico vedeti, pa je na tehtnici. Z vidika ustavnega prava je to najtežje pravno pravilo.

Kako ravnati v konkretnem primeru? Ni pravil, ni zakonskih določil, obstajajo le ustavna načela. Tu gre za trk dveh temeljnih človekovih pravic, ki sta si pogosto v nasprotju in takrat je treba soočiti argumente obeh strani. Če lahko verjamemo insinuacijam, ki se pojavljajo v javnosti, gre za spolno življenje dr. Baričeviča. Vsi podatki o spolnem življenju posameznika sodijo med tako imenovane občutljive podatke, ki sodijo v strožji režim varovanja. Na drugi strani je treba imeti zelo, zelo močan interes za razkrivanje takih podatkov. Tam so vsi lastniki psov in tudi vsi tisti, ki se po dogodku psov nasploh bolj bojijo. Zlasti so na udaru lastniki te pasme in ti zastopajo javni interes, da je treba vedeti, zakaj so ti psi ponoreli. In tu je trk teh človekovih pravic – ali je kriv gospodar, ki je te pse dobesedno spravil do tega, da so ga požrli pri živem telesu, ali je kriva pasma. Če želimo dokazati, da ni krivda pasme, bo nekaj informacij o tem, kaj se je dogajalo, treba dati v javnost.

Kdo bo odločal o tem, koliko je teh informacij? Če pride do mene, seveda jaz. Od Veterinarske uprave bo treba zahtevati dokumente, ki razkrivajo določene nepravilnosti, in če VURS teh podatkov ne bo želel dati v javnost, bo informacijski pooblaščenec presojal o tem, kaj od tega je lahko javno in kaj ne.

Boste zahtevali podatke o obdukciji psov, če ti ne pridejo do vas? Jaz jih ne morem zahtevati, če jih kdo drug ne bo zahteval prej. Informacijski pooblaščenec je organ druge stopnje in deluje kot pritožbeni organ.

Kdo na prvi stopnji lahko zahteva te podatke? Kdorkoli. To je pravica dostopa do podatkov javnega značaja, tudi ena človekovih pravic. To lahko zahteva prav vsak posameznik, pravna oseba, mediji, tu omejitev ni.

Ali bo v primeru obdukcijskih poročil prevladalo načelo varovanja zasebnosti ali javni interes? Pravno gledano je pes lastnikova lastnina. Že res, da imajo živali pravice po Zakonu o zaščiti živali in tudi sama kot lastnica psa dobro vem, da so to živa bitja, a pravo obravnava pse kot lastnino, kot predmet. Konkretnega odgovora v tej fazi ne more biti, dokler teh zapisnikov ne vidim. V tem primeru se mora v pravu uporabiti doktrina "case-by-case" (od primera do primera) in druge rešitve ni.