"Težava te države je, da nihče ni prebral ustave"

Ludvik Poljanec iz Slovenske Bistrice ni človek univerze, temveč znanja. Že desetletje predseduje Klubu za zaščito voznikov in državljanov, je tudi predsednik politične stranke Stara pravda – Stranka prava. Kot edini laik iz Slovenije je na povabilo iz Strasbourga prevzel zastopanje slovenskih državljanov pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. In do zdaj v dveh primerih zmagal; leta 2011 je dobil zadevo Flisar, lani pa zadevo Kastelic.

Ludvik Poljanec iz Slovenske Bistrice je pred 15 leti redno službo obesil na klin, od takrat pa je v službi naroda. Na Evropskem sodišču za človekove pravice zastopa slovenske državljane, ki menijo, da jim je država Slovenija storila krivico, in to počne brez diplome. V zameno za prostovoljni prispevek. V intervjuju preberite, zakaj so po njegovi dobljeni bitki v zadevi Flisar spremenili zakon o policiji, kako je mogoče, da brez pravnega znanja zastopa državljane na sodišču, in zakaj meni, da vsi uradniki, ki pravijo, da delajo po zakonu, lažejo. Pa tudi, zakaj je prepričan o tem, da bo čez kakšnih šest let zagotovo predsednik vlade.

Lani vam je uspelo s tožbo proti Sloveniji. Nam lahko pojasnite bistvo primera Kastelic? Bistvo primera Kastelic je prometni prekršek. Gospa je zjutraj peljala otroka v šolo. Ko ga je spravljala iz avta, je prišel policist in jo, namesto da ji bi omogočil, da gre z otrokom v šolo, maltretiral, da ni bila pripeta z varnostnim pasom. Naslednji dan je prišel policist in ji napisal 925 evrov kazni. V čem je težava? V tem, da v tej državi nihče ne ve, da te lahko po 23. členu ustave kaznuje ali odloča o tvojih zasebnih zadevah samo in zgolj sodnik na sodišču. Gospe tudi nihče ni zaslišal. Težava te države je, da nihče ni prebral ustave. Da ne govorimo o evropski konvenciji. Šesti člen konvencije je nekaj členov ustave, prva misel pa je, da lahko o zadevah odloča javno, nepristransko sodišče. Šesti člen Ima tudi klavzulo, ki pravi: vsakdo se lahko brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri.

Jedro težav je, da v tej državi uradne institucije in uradno pooblaščene osebe ne izvajajo ustave in evropske konvencije. V primeru Kastelic to pomeni, da jo je policist istočasno obdolžil, obtožil in kaznoval. To pa se je dogajalo v nekih drugih režimih, fašističnih, rasističnih, komunističnih. Po naši ustavi se to ne sme početi, saj 4. člen deli oblast na sodno, izvršilno in zakonodajno ravno zato, da se to, kar se dogaja, ne bi dogajalo.

Pravite, da je takšnih kršitev v Sloveniji milijon na leto? Takih zadev je najmanj milijon vsako leto. Kaj pa so prekrški? Nič drugega kot pobiranje denarja, ker besede prekršek v ustavi ali konvenciji sploh ni.

Kako bi moralo biti urejeno? Policist bi moral zbrati dokaze in jih nato dati v presojo sodniku, tako kot predpisuje ustava. Da pa je tragedija še večja, konvencijo smo podpisali že leta 1994, pa nihče o njej ne ve ničesar. Poleg tega je policija ostala v nekem drugem času: ko prideš na policijsko postajo, ugotoviš, da so ti ljudje miselno še vedno popolnoma v nekdanji državi. Vsakogar, ki pride v državno institucijo, ima ta za sovražnika. To je katastrofa, tako ni samo na policiji, tudi na davkariji in še kje …

Poleg tega je Slovenija leta 2001 podpisala evropski kodeks policijske etike, ki je podaljšek evropske konvencije in velja za vse policije. Ta kodeks vsebuje dve zelo pomembni klavzuli; prva je, da morata biti policist in vozilo vedno vidno označena, razen v primerih, ko imajo odločbo sodišča; in drugič: da ima policija lahko sodno funkcijo izjemoma, kadar gre za manjše prekrške, ki morajo biti natanko določeni z zakonom.

Ali zakon te manjše prekrške predpisuje? Ne, katastrofa. Ravno v primeru Flisar je šlo za kršenje javnega reda in miru. Človek je prišel domov, tam je že bila policija, ko je polsestra počela neke neumnosti. Hotel je dobrodušno posredovati, pa je poklicala policijo, češ da naj bi jo davil. Človek se je pritožil, ker mu je policist napisal 600 evrov kazni, in to polovične kazni. Tega ne sme biti.

A polovičnih kazni? To je butalščina, tega ne sme biti, saj 22. člen ustave zagotavlja enako varstvo vsem. In mene preseneča, da mora to pri vseh doktorjih prava, pri predsedniku vlade, diplomiranem pravniku, na Evropskem sodišču reševati Ludvik Poljanec. To je nacionalna katastrofa. V primeru Flisar je policist spisal nalog, sodišče ni izvedlo nobenega sojenja. Pri prekrških imamo tako pametne sodnike, da pišejo sodbe v imenu ljudstva in sklepe brez zaslišanja vpletenega, zato je vsa zadeva na evropskem sodišču padla.

Ali je res, da so po sodbi v primeru Flisar leta 2011 spremenili zakon o policiji? Res je. Zakaj to vem? Leta 2012 sem se ukvarjal s pritožbo zoper policista v Ljubljani. Pooblaščenec ministra mi je pred vsemi čestital in povedal, da imajo na mizi sodbo evropskega sodišča, kjer sem bil pooblaščenec, in da morajo zato spremeniti zakon o policiji.

In so ga? Seveda so ga, ampak spet – od 4. maja 2013 velja zakon o nalogah in pooblastilih policije, v katerem je zelo pomemben 4. člen, s katerim je policiji popolnoma odvzeta sodna funkcija. Oni pa še vedno pišejo plačilne naloge za tisoč evrov, dva, tri, deset tisoč. To je noro.

Niste pravni strokovnjak, pa se vseeno veliko ukvarjate s pravnimi vprašanji. Vesel sem, da nisem pravni strokovnjak, ker mi pravnih strokovnjakov nimamo. Javno povem, da me je sram, da imamo pravno fakulteto v Ljubljani in Mariboru, ki producirata ljudi, s katerimi se ne morem niti pogovarjati. Tam jih ne učijo ustave, konvencij, ne učijo jih evropske socialne listine, kodeksa, da je to glavno. Vsaka uradna oseba, ki pravi, da dela zakonito in strokovno, laže. To je farsa, parodija. Če bi rekel, da dela v skladu s konvencijo, ustavo, takšnih neumnosti ne bi bilo.

Torej so vaše izkušnje tisto … V Sloveniji je največja težava, ker velja prepričanje, da je, če imaš potrdilo o šolanju, to znanje. Ni, to je samo potrdilo, da si uspešno končal neki šolski program. Znanje pa je sestavljeno iz tega papirja in iz izkušenj. Jaz imam izkušnje brez papirja in sem vesel. Delam, kot je običaj v Evropi. Ljudje mi zaupajo, ne morem si privoščiti dopusta. V Bistrici imam urad, rešil sem čuda, ker sem strikten. Če je treba, se s sodnikom sprem. Rečem, poglejte, vi me hočete diskreditirati, čeprav ste dolžni delati v skladu z ustavo in zakoni. Ustava ima člen 3a, ki pravi, da se vsi mednarodni akti, ki jih je Slovenija podpisala, izvršujejo neposredno. Torej je evropska konvencija nadrejeni akt in v 6. členu lepo piše: vsakdo se lahko brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri. To pomeni, da je lahko zagovornik katerakoli oseba, ne nujno odvetnik? Kdorkoli, ki mu vi zaupate. V Sloveniji je celo boljše, da ne najamete odvetnika. Če ga najamete, ste se spravili v bankrot. Zakaj? Ker je odvetniški lobi tako močen, da se med seboj dogovorijo o tvoji zadevi. Naj vam povem primer; leta 2011 sem šel v Piran na sodišče reševat vozniško dovoljenje magistra turizma.

Ko sva se vračala, sva se ustavila v Kopru. Imeli so težavo z zapuščinsko zadevo, od dveh oseb so podedovali veliko zemlje. Razprava je bila leta 1992, ko so bili stoodstotni lastniki. Potem pa so odvetniki to tako dolgo mečkali, da so postali 70-odstotni lastniki, 30 odstotkov so imeli drugi ... Na koncu je leta 2004 sodba višjega sodišča določila, da so ti, ki so po papirjih 100-odstotni lastniki, nič.

Kako je to mogoče? To je mogoče v državi, ki nima niti kančka pravnih norm. Javno povem, da zaradi suspenza konvencije, ustave ta država deluje po nacistični, fašistični, komunistični, maoistični metodi, in to zagovarjam. Potem se strinjate z opozorili Odbora 2014 o katastrofalni pravni oziroma nepravni državi? Z vsakim, ki se sklicuje na ustavo in konvencije, se strinjam. Ne zanima me, kdo si, zanima me težava in ali sta spoštovani ustava in konvencija. Tudi tisti, ki je ustvaril leve ali desne, dela protiustavno, ker ustava vsem zagotavlja enako varstvo. Jaz to zlagam kot domine. V vsakem trenutku se upam soočiti s katerim koli diplomiranim pravnikom, tudi doktorjem Cerarjem. Ker me je sram.

Že desetletje vodite Društvo za zaščito voznikov in državljanov. Klub za zaščito voznikov in državljanov ima že nekaj tisoč članov, a je država zoper nas sprožila postopek izbrisa. To je tako noro, da na MNZ ne vedo, da se lahko po 42. členu ustave državljani svobodno zbirajo in združujejo. Tako v društvih kot v strankah. In tem lahko delovanje omejiš samo v primeru nalezljivih bolezni ali izrednih razmer in še nečesa.

Zakaj? Ne vem, niti me ne zanima. Da je stvar še hujša, smo ustanovili tudi politično stranko Stara pravda – stranka prava, ker društvo lahko opozarja na težave, stranka pa to lahko rešuje. Novembra lani smo dobili sklep o začetku izbrisa politične stranke. To je noro. Napisal sem ugovor, zdaj so postopek ustavili. Kdor malo razmišlja s kmečko logiko, ne more verjeti. Ker je to čisto partijsko delovanje; če si moteč, te je treba izbrisati.

O vsem tem pripovedujete z žarom … Ker uživam, znanje imam, jaz to čutim. V obdobju od dveh do šestih let bom predsednik vlade. Čudno se sliši, a tako bo. Sem edini Slovenec, ki sem pooblaščenec na evropskem sodišču, pa nisem pravnik. Zgodbo že pišemo, imamo program, v katerem je 70 točk. Nisem petelin, ki bi prehitro kikirikal. Moja težava je, da je moje razmišljanje deset let pred razmišljanjem vseh.

Petnajst let se pri meni zbirajo dokazi o neumnosti vseh inštitucij. Poglejte roke na sodiščih, ko moraš na kaj odgovoriti; tri, pet ali osem dni. Tudi to se zdi sporno evropskemu sodišču. Ustava pravi: vsakdo mora imeti primeren čas in možnosti. In ko vam da sodišče osem dni za pritožbo, vam da koledarske dneve, to pomeni, da morate v petih dneh najti nekoga, da reši težavo, da prebere dokumentacijo in spiše pritožbo.

Zakaj to delate, zakaj bojujete te bitke zoper državo? Ker vem, kaj je definicija demokracije. Ste slišali to definicijo? Demokracija je takrat, ko vsakdo odgovarja za denar in pravice ali obratno. Ko nekdo zapravi denar, je kršil pravice, in bo odgovarjal.

V tej državi ni svobode zbiranja, ni gospodarske svobode. V državi vlada strah. Zato bom nekoč predsednik vlade.

Težava Slovenije je, da še nisem našel, videl, slišal človeka z vizijo. Nisem še slišal nekoga, ki bi razumel, kaj pomeni pojem privatizacija. Pri vseh teh doktorjih ekonomije nisem opazil, da bi kdo povedal, da je v Evropi to vse rešeno. Imamo vzorec iz Nemčije, kjer so leta 1992 ustanovili inštitucijo s 70 ljudmi, ker so imeli enake težave z 22 milijoni Vzhodnih Nemcev. Tu je bila partija, tam je bila partija. Samo prepisati bi morali isti model. Kaj torej pomeni privatizacija? To je sprememba statusa iz nekega v zasebnega. Strinjam se z Mencingerjem, da ne bi dovolil razprodaje, po drugi strani je pa nujna. In to samo zato, ker se stare nomenklature iz tega napajajo in je to treba enkrat presekati. Zato imam rešitve v programu, ki je razdeljen na področja sociale, gospodarstva in družbe. Po tem našem programu mora vsaka odrasla nezaposlena oseba od 18. do 58. leta dobiti 567 evrov na mesec.

Torej ste vi za univerzalni dohodek? Ne, tisto je nekaj drugega. Sem za nemški model. Zakaj bi mu dal denar, če nič ne dela, se sprašujejo. Takim pravim bedaki. Zakaj je to pomembno za gospodarstvo? Če boš dal tistemu, ki nima, bo imel za jesti, za piti, za cigarete. S tem bo dal drugim ljudem. Vsak, ki je star 18 let, pa ni zaposlen, ima pravico do malega dela, 70 ur na mesec za 400 evrov. Treba je določiti kriterije, na vsakih deset zaposlenih lahko imaš enega za malo delo. To delodajalca nič ne stane.

V ta krog spada tudi vprašanje policije, ki piše butaste kazni. Zdaj se ukvarjam z gospo, ki ji je inšpektorica napisala za 20 tisoč evrov kazni. Kar ovadil sem jo. V tej državi ne vedo, da mora biti sankcija sorazmerna s škodo. Ker v treh dneh ni dostavila računov v vrednosti 56 evrov. Ne moreš verjeti, to je nacizem, komunizem, fašizem.

A težava se pojavi, ker so butasti. Ker jih šolski sistem ne uči ničesar; v 8., 9. razredu in prvem letniku srednje šole ne vedo, kaj je ustava, kaj je konvencija, čeprav gre za hišni red te države. Učimo se abecede, poštevanke, kdo pa nas bo učil odnosov? Bistvo mojega delovanja je, da države ne bomo rešili brez suspenza ustave, evropske konvencije.