Srbija iz tujine vabi svoje vrhunske intelektualce. Kaj pa Slovenija?

Pred dnevi je iz Srbije prišla vest, da bo novi finančni minister postal komaj 29-letni ekonomist Lazar Krstić. Krstića, ki se v domovino vrača iz tujine in je diplomant slovite ameriške univerze Yale, med drugim pa je delal za newyorško pisarno svetovno znanega svetovalnega podjetja McKinsey, je v vlado nedavno povabil njen podpredsednik Aleksandar Vučić.

Kot je povedal Vučićev svetovalec za ekonomska vprašanja, si je vlada zastavila cilj oblikovati močno reformno ekipo, ki bo poskrbela za konsolidacijo javnih financ in vzpostavila pogoje za gospodarsko rast.

Strukturne reforme, zmanjševanje javnega sektorja Če sklepamo po informacijah nekaterih medijev, ima mladi ekonomist, ki je v ZDA diplomiral iz matematike, ekonomije, političnih ved in etike, smele načrte, kako pomagati državi, v kateri je odraščal.

Po poročanju srbskega Blica naj bi Krstić razen ukrepov za konsolidacijo javnih financ vodil tudi prodajo državnih obveznic v višini milijarde dolarjev in sodeloval pri pripravi strukturnih reform na področju zdravstva, upokojevanja in izobraževalnega sistema. Nanj čakajo tudi naloge, povezane s prestrukturiranjem skoraj 200 podjetij, spopadel pa naj bi se tudi z dolgo obljubljenim zmanjševanjem števila zaposlenih v javnem sektorju.

Krstić sicer ni edini v tujini izobraženi intelektualec, ki ga želijo videti na vodilnih položajih v Srbiji. Po poročanju nekaterih medijev naj bi v vladne kroge kot svetovalca povabili vsaj še enega, a njegovo ime za zdaj ostaja skrivnost.

Če hočemo, da se vrnejo, se politika ne sme vmešavati v njihovo delo Tudi Slovenci imamo na univerzah in v podjetjih po svetu, tudi tistih najbolj prestižnih, kar nekaj svojih ljudi. Imajo znanje, izkušnje, pomembna znanstva, torej vsa orodja, ki bi državi lahko pomagala pri izhodu iz krize. A vendar jih k nam ni. Zastavlja se vprašanje: jih znamo privabiti nazaj, da bi nam pomagali?

»Če želimo, da se Slovenci, ki delajo v tujini ter imajo znanje in izkušnje, vrnejo in pomagajo, jim moramo zagotoviti, da se politika ne bo vmešavala v njihovo delo,« pravi Peter Kraljič, ki je vrsto let delal v mednarodnem svetovalnem podjetju McKinsey.

Tudi plača je dejavnik, a ne odločilen »Vzemimo za primer NLB, to je podjetje, ki bi v vodstvu gotovo potrebovalo naše ljudi z izkušnjami v tujini. A dokler bo kadrovanje politično, niti en pameten človek ne bo želel na položaj, kjer ga bodo zavirali.«

Plača ni nepomemben dejavnik, priznava Kraljič, a pomembneje je, da ljudem, ki znajo, pustijo delati. »Dokler se bo politika vpletala v gospodarstvo, kot se zdaj, to ne bo delovalo. Vse naše vlade se glede tega enako obnašajo. Čim pridejo na oblast, menjajo vodilne kadre in nastavljajo svoje ljudi na vodilne položaje. V dvajsetih letih se naši politiki niso naučili prav ničesar,« ugotavlja Kraljič.

Nimamo pregleda nad slovenskimi intelektualci v tujini Hugo Bosio, ki vodi mednarodno uspešno podjetje za proizvodnjo industrijskih peči in pralnih linij, vidi težavo v tem, da država ne zna izkoristiti slovenskih možganov v tujini.

»Prav nobenega seznama nimamo, na katerem bi beležili, kdo dela v svetovnih prestolnicah, v bankah, podjetjih, na univerzah in inštitutih. Država bi morala popisati naše v tujini zaposlene izobražene posameznike.«

Slovenci iz tujine bi k nam pripeljali nova znanstva, nove projekte Te bi potem povabili k nam, da povedo, kako iz tujine vidijo težave, s katerimi se sooča država. »V tujini imamo znanstvenike, doktorje, ljudi na položajih in s povezavami. Enkrat letno bi jih morali povabiti za nekaj dni v Slovenijo, vsak od njih pa bi pripravil referat, v katerem bi predstavil svoje videnje, svoje izkušnje. Iz tega bi potem počrpali nasvete in pomoč.«

»Ti ljudje bi nam lahko pomagali. Imajo moč, k nam lahko pripeljejo nove projekte, nove povezave, nova podjetja. Da bi le bila naša podjetja odprta in dovzetna za to.«

Zavestno proti našim ljudem z izkušnjami v tujini "Postali smo država vrtičkarjev, naši vrtički so ograjeni z visokimi ograjami. K nam zavestno ne spuščamo novih ljudi, predvsem mladih in tistih, ki so se v tujini že uveljavili, ki so študirali na vrhunskih univerzah in že imajo bogate izkušnje v znanosti, raziskavah in poslovanju, ter so pripravljeni priti nazaj, če bi se Slovenija le nekoliko odprla in pokazala primeren odnos do znanja, ki ga ti ljudje imajo. Takšnih ljudi je veliko, a jim naše okolje zapira prostor,« ugotavlja Mitja Štular iz Zavoda za oživitev civilne družbe.

»V Sloveniji smo mojstri nepripuščanja in nefluktuacije. Samo poglejte industrijo, pedagoški sektor in znanstveno-raziskovalni sektor. Fluktuacije med temi tremi segmenti praktično ni. Na univerzah vzgojeni kadri ostanejo vso delovno dobo na univerzah in ne prestopijo nikamor drugam. Iz industrije je praktično nemogoče prestopiti v akademsko sfero. Je sicer nekaj izjem, a malo. Le s prepletom izkušenj iz različnih okolij pride tudi kakovost.«

Znanje in izkušnje bi morali razbremeniti Štular opozarja še na finančni vidik, ki tudi ni zanemarljiv. »S tem ko dviguje obremenitve za državljane in podjetnike, postaja država za Slovence po svetu nezanimiva. Poznam primere naših ljudi, ki so se želeli vrniti, pa so ugotovili, kakšne davke bi pri nas morali plačevati in kako bi jim Slovenija obdavčila tisto, kar so v tujini z delom zaslužili. Zamisel o vrnitvi so gladko opustili in se odločili, da ostanejo v tujini. Težava je, da na sistemskem nivoju kot država ne naredimo dovolj, da bi ceno znanja in izkušenj razbremenili.«