Slovenski Opus Dei – smo le majhna skupina vernikov

Msgr. Javier Echevarría, škof in prelat Opusa Dei, vas je aprila lani imenoval za regionalnega vikarja delegacije Opus Dei v Sloveniji. Katere zadolžitve ste prevzeli s tem imenovanjem in kakšen je vaš vtis o Sloveniji? Širjenje sporočila, da so delo in običajne okoliščine življenja vsakega posameznika priložnost za srečanje z Bogom, za služenje drugim in izboljšanje družbe. Ustanovitelj Opusa Dei je to povzemal z italijanskim izrazom, da smo poklicani najti Boga, biti kontemplativni "nel bel mezzo della strada" (prav sredi ulice). To je velika in navdušujoča naloga, ki mi jo je zaupal prelat. V tem kratkem času, kolikor sem tukaj, sem lahko z občudovanjem ugotovil, da Slovenija v geografskem pogledu uživa veliko koncentracijo naravnih lepot, in glede njenih prebivalcev se mi zdi, da se dogaja nekaj podobnega: tukaj je zelo velik delež človeških vrlin. Prelat je v svojem novoletnem pismu spomnil na papeževo opozorilo, da so kristjani danes "tista verska skupnost, ki doživlja največ preganjanj zaradi svoje vere." Kje in na kakšen način je po vaše vidno to preganjanje ter kdo ga izvaja? Ta papež, ki je eden izmed intelektualnih vrhov v svetu, je to povedal na zelo jasen način. V njegovi knjigi Luč sveta beremo, da mediji podajajo vtis, kot da je Cerkev nek sistem nepravičnosti in spolnih zločinov, medtem ko v resnici iz okolja sodelavcev Katoliške cerkve izhaja 0,1 odstotka zlorab, 99,9 pa jih prihaja iz drugih okolij. Nenavadno je, da 0,1 odstotka zavzema 100 odstotkov informacij. S tem nismo upravičeni, da bi zanemarjali dejstva. Vendar je očitno, da informacij, ki jih dajejo mediji o teh temah, ne vodi le namen posredovati resnico, temveč obstaja tudi uživanje ob poniževanju in jemanju ugleda Cerkvi, kolikor je le mogoče. V drugih primerih, kot je bilo na primer pri preklicu izobčenja škofa Wiliamsona, pri čemer je na žalost prišlo do slabo opravljenega obveščanja, je bilo opaziti takojšnje sovraštvo ljudi, ki čakajo na takšne priložnosti, da zadajo udarec in zadenejo v polno.

Prelat je v istem pismu spomnil tudi na besede ustanovitelja Opusa Dei, svetega Jožefmarije, da je Opus Dei edina katoliška organizacija, ki "z avtorizacijo Svetega sedeža priznava za sodelavce tudi tiste, ki niso katoličani, najsi so kristjani ali ne." Kako poteka to sodelovanje in na katerih področjih vse sodelujete? Opus Dei je prva ustanova Cerkve, ki je kot sodelavce začela sprejemati nekristjane. Seveda sprejemamo tudi kristjane, vendar je po vsem svetu precej ljudi najrazličnejših religij, muslimanov, judov, poganov, ki so veseli, da lahko s svojo ekonomsko podporo ali s strokovnim znanjem sodelujejo pri mnogih dejavnostih socialne pomoči, ki jih člani Opusa Dei širijo med najbolj pomoči potrebne v Afriki, v Latinski Ameriki ali v revnih področjih, ki jih najdemo v velikih mestih razvitega sveta.

Ste imeli mogoče priložnost tudi osebno spoznati svetega Jožefmarijo Escrivája? Kakšen vtis je pustil na vas? Svetega Jožefmarijo sem spoznal v Madridu leta 1967. Star sem bil 20 let, študiral sem pravo in malo pred tem sem zaprosil za sprejem v Opus Dei. Večkrat sem bil z njim na srečanjih v manjših ali večjih skupinah v Madridu in v Rimu. Pred seboj si imel človeka, katerega besede so te spodbujale biti boljši in se predati drugim.

Koliko članov in sodelavcev ima Opus Dei v Sloveniji? S kom vse konkretno v Sloveniji sodelujete? Smo majhna skupina vernikov, kakšen ducat supernumerarijev, eden od njih je frizer, potem nekaj mladih podiplomskih študentov, ki iščejo delo, in kakšen upokojenec. Potem je tu dvajset numerarijev (numerariji živimo v celibatu), med katerimi je precej študentov. Majhna skupinica, majhna družina, v kateri se vsi poznamo. Imamo tudi nekaj sodelavcev, ki nam s svojimi gmotnimi prispevki pomagajo pri vzdrževanju apostolskih dejavnosti.

Kakšne so zaveze oziroma naloge vaših članov? Glede članov Opusa je naša naloga, da jim pomagamo iskati svetost in da bi vsakdo izmed njih tam, kjer se nahaja, postal žarišče, da bi opravljal apostolat, da bi svojim prijateljem in znancem s svojim zgledom in besedo govoril o Jezusu Kristusu. Enako delo opravljamo tudi v primeru sodelavcev in prijateljev, ki se nam približajo.

Nekateri izmed njih naj bi izvajali tudi telesno samokaznovanje. V katerih primerih se to izvaja in zakaj? Mrtvičenje je naravna praksa v Cerkvi. Pavel VI., Janez Pavel II., Mati Terezija iz Kalkute, če omenimo le nekaj sodobnikov, so uporabljali spokorniški pas vsak dan. Numerariji prav tako uporabljamo spokorniški pas po dve uri na dan in bič enkrat na teden. To prostovoljno mrtvičenje ni nič posebej težkega. Veliko bolj kot to se mi zdi, da je nekaj zares herojskega, ko gledam po televiziji treninge naših športnic Petre in Tine: osem ur dnevnega trpljenja v telovadnici ... Nekoč je prišel k meni neki človek, ki je prebral, da mi živimo to mrtvičenje, in navdušeno je zatrjeval, da je to tisto, kar je iskal v življenju, vendar je hotel nekaj več. Razložil sem mu, da morda Opus Dei ni prava stvar za njega. Naše glavno mrtvičenje je v zvestem izpolnjevanju naših dolžnosti vsak dan. Pred leti mi je nek član Opusa Dei, ugleden odvetnik, to razložil na primeru svojega dela. Kadar je za svoje tajnice pripravljal osnutek za kakšno pravno mnenje, se ni zadovoljil s tem, da bi kar po spominu navajal člene, njim pa prepuščal mukotrpno preverjanje, ali je člen pravilno citiran; sam je pogledal v zakonik, ga pospravil nazaj v omaro, znova vstal in ga znova spravil na svoje mesto. In tako vsak citat posebej.

Prvo mašo za Opus Dei je leta 2003 v ljubljanski stolnici vodil kardinal Franc Rode, ki je te dni šel v pokoj. Kakšna je bila vloga kardinala Rodeta pri ustanovitvi Opusa Dei v Sloveniji? Ali je kardinal Rode član Opusa Dei? Seveda, kardinal Rode se je zelo zanimal, da bi Opus Dei prišel v Slovenijo, in to je izrazil Álvaru del Portillu, prvemu nasledniku svetega Jožefmarije. Po drugi strani pa kardinal ni član Opusa Dei, niti ne more biti, saj je lazarist, redovnik, Opus Dei pa ni za redovnike, ampak za civilne laike, za samo laike. Nobene ovire pa ni za visoko vzajemno spoštovanje med Opusom Dei in redovniki, saj delamo za istega gospodarja.

Na čigavo pobudo je bil ustanovljen Opus Dei v Sloveniji? Odločitev je sprejel sedanji prelat Opusa Dei, škof msgr. Javier Echevarría, leta 2003.

V javnosti je se velikokrat pojavljajo ugibanja o tem, kdo vse je član vaše ustanove. V Sloveniji naj bi po namigovanjih nekaterih med drugim to bili dr. France Arhar, dr. Lovro Šturm in dr. Andrej Bajuk. Ali to drži? Kot sem povedal, nas je tako malo, da se vsi poznamo, in ljudi, ki jih omenjate, ne poznam. Andreja Bajuka so mi predstavili lani na nekem javnem dogodku in sem ga videl samo takrat. V Sloveniji se velikokrat ugiba o vplivu Opusa Dei predvsem v povezavi s špansko banko Santander (lani v povezavi s prevzemom Nove ljubljanske banke, zadnje čase pa v povezavi s prevzemom Abanke), saj naj bi po nekaterih ugibanjih njen vodja gospod Emilio Botin bil vaš član. Ali lahko poveste, ali je gospod Botin vaš član? Kakšen je vaš komentar teh govoric. Ni mi znano, da bi bil član Opusa Dei. Zgodba o gospodu Botínu, slovenski banki in Opusu Dei se mi zdi bolj lokalna legenda kot kaj drugega.

Zakaj menite, da prihaja do vseh teh govoric in takšne skrivnostnosti, ki nekako obdaja Opus Dei, ter koliko je k temu prispevala knjiga Dana Browna Da Vincijeva šifra? Kot rečeno, imamo opravka z legendami, legende pa je težko odpraviti. Samo z dobrim namenom in z željo po spoznavanju in upoštevanju virov je mogoče razbiti ta urok, ki ga je ustvarila Da Vincijeva šifra.

Ste knjigo mogoče prebrali tudi sami? Vaš komentar? Lepo vas prosim, malo mrtvičenja ne škodi, nisem pa mazohist. Zato nisem prebral knjige.

Za konec. Pred kratkim smo vstopili v novo leto 2011. Imate morda kakšno sporočilo za naše bralce? To, kar pravi sveti Jožefmarija v prvi točki Poti: Bodi koristen. Pusti sledi za sabo. Razsvetljuj z lučjo svoje vere in ljubezni. S svojim apostolskim življenjem briši lepljive in umazane sledove, ki so jih za seboj pustili nečisti sejalci sovraštva.