"Samo da je bel mladiček"

Živali ne pridejo v zavetišča s pentljami na glavi. Večinoma jih tudi ne pripeljejo lastniki. Pustijo jih na obljudenih gorskih poteh, pred policijskimi postajami ali, če res ne razmišljajo, na bencinskih črpalkah pustijo odprta vrata avtomobila, gredo "na WC", pes pa "pobegne". "Potem pa jih skupaj z uslužbenci Darsa in policisti lovimo po avtocesti in upamo, da ne bo prometne nesreče," pove vodja zavetišča za živali v Horjulu Polona Samec. Nevarno delo Še bolj jo jezi, ko lastniki pobijajo svoje živali. Na primer, ko so našli devet stolčenih pasjih mladičev v vreči v smeteh. Človek je mislil, da je ubil vse, pa jih ni. Šest jih je poginilo po nekaj dneh, trije so preživeli. "Toliko časa sem vztrajala, da so našli njihovo mamo, z genetskim testom dokazali sorodstvo in obsodili lastnika," je dejala.

Če za zlorabljanje živali izvedo pred ubojem, morajo posredovati pri lastniku. Odvzem živali je nevarno delo, zato inšpektorji veterinarske uprave pogosto prosijo za spremstvo policistov. Nekateri psi se lahko vrnejo domov, v vsakem primeru pa mora lastnik plačati stroške. "Neki moški, ki je slišal, da mora plačati, je grozil, da bo pobil vse ljudi in živali na tem hribu. Ko smo ga le pregovorili, je vzel psico, se odpeljal in čez nekaj minut smo slišali strel. Poklical nas je, da lahko pridemo po psico in jo zakopljemo. Blefiral je, saj je ustrelil v zrak, a kljub temu je plačal kazen za žalitev, čaka pa ga še ovadba," obljublja Samčeva.

"Najraje imam ljudi, ki razmišljajo tri minute naprej" A tudi tisti, ki sami pripeljejo svoje živali, zaman pričakujejo njeno razumevanje. Selitev v drugo državo ali v manjše stanovanje ni izgovor. "Ti najemodajalec ne dovoli imeti živali? Išči naprej!" je odločna. "Najraje imam ljudi, ki znajo razmišljati za tri minute naprej. Take, ki vzamejo žival le, če vedo, da bodo lahko zanjo skrbeli do konca njenega življenja."

Zapuščene živali so odvisne predvsem od dobre volje ljudi. Prostovoljcev, ki brezplačno hranijo na desetine mačk, ter zavetišč, ki plačajo operacije živali, čeprav vedo, da jih bodo občine, če jim bodo poslali račun za veterinarja, le vprašale, zakaj jih niso usmrtili.

"Želeli bi še rdečo preprogo" Kljub temu večina živali pride v zavetišče v boljše razmere, kot so jih vajene. Tudi zato je najpogostejša napaka ljudi, ki posvojijo živali iz zavetišč, prepričanje, da jih rešujejo. "Ko pridejo sem, bi želeli še rdečo preprogo, mi bi pa morali biti veseli, da je sploh kdo prišel," se čudi Samčeva.

Kdor želi posvojiti žival, mora vedeti, kakšnega psa posvaja in ali lahko zadovolji njegove potrebe. "Ljudje vidijo luštnega lovskega psa ali haskija, pa živijo v stanovanju in jih po deset ur na dan ni doma. Take vprašam, ali imajo zelo strpne sosede. Ko me debelo pogledajo, jim razložim, da bo pes tulil vsak dan, ko bo več ur sam."

Ustrelil bi psa in bi novega čuvaja Zato se pogosto zgodi, da ljudje pridejo v zavetišče Horjul prepričani, da bodo posvojili žival, pa odidejo brez nje in užaljeni. Vodja zavetišča pač presodi, da niso primerni.

Še bolj jo razjezijo tisti, ki prostodušno priznajo, da so pravkar ustrelili svojega psa in zdaj potrebujejo novega čuvaja na verigi. Take doleti kazenska ovadba. "To je tako, kot bi pedofil prišel do policista in dejal, da je zlorabil otroka," je ogorčena. Poleg tega je po njenem že čas, da se ljudje sprijaznijo, da "smo v 21. stoletju in naj si kupijo alarmno napravo, če hočejo čuvaja hiše".

"Fajn" družabniki Seveda obstajajo tudi pravi razlogi za posvojitev psa ali mačke. "Živali so 'fajn' družabniki. Ko najdeš žival, ki ti ustreza po značaju in količini gibanja, si našel dobrega prijatelja," pove Samčeva. "Pomirijo te, prisilijo te iti na sprehod, se srečevati in pogovarjati z ljudmi. Odnesejo stres in depresije."