Referendum kot ogledalo krize politike

Kaj pomeni, da je diskurz hegemonski?

Nekateri politični diskurzi so dobili možnost, da so lahko vzpostavljali osnovna razmerja v politični skupnosti, dobili so možnost za implementacijo predvsem na normativni in institucionalni ravni. To so hegemonski politični diskurzi. Tisti, ki je obvladoval politično sceno v Sloveniji od začetka devetdesetih let do danes, je zdaj v krizi.

Zakaj in kako je ta slovenski hegemonski politični diskurz nastal?

Nov hegemonski politični diskurz se vsakokrat pojavi v trenutku, ko se zgodi zanikanje zahtev neke politične skupnosti – v primeru Slovenije konec osemdesetih let, ko gre za zanikanje slovenskih zahtev po liberalizaciji in decentralizaciji, ko se vzpostavi antagonistično razmerje med slovensko in srbsko politiko. V tem obdobju se je nov politični diskurz v Sloveniji začel artikulirati najprej v razmerju do srbstva, do Balkana na eni strani, na drugi strani pa v razmerju do Evrope.

Kako se je artikulacija tega diskurza takrat odražala?

Vključeval je zahteve po nacionalni državi, ki naj bi imela parlamentarno demokratični način vladanja s strankarskim pluralizmom in kapitalistični način produkcije, utemeljen na privatni lastnini. Te zahteve so na koncu dobile tudi plebiscitarno podporo pri veliki večini državljanov Slovenije konec leta 1990 na plebiscitu o osamosvojitvi Slovenije.

Kako je osamosvojitev Slovenije usmerila ta hegemonski politični diskurz?

Takrat novi hegemonski politični diskurz se je v vseh bistvenih značilnostih razlikoval od prejšnjega: prej federativna država – zdaj nacionalna država; prej samoupravni pluralizem – zdaj politični pluralizem; prej delegatski sistem – zdaj strankarski sistem; prej skupščinski sistem – zdaj parlamentarni sistem; prej družbena lastnina – zdaj privatna lastnina; prej samoupravni socializem – zdaj liberalno demokratični kapitalizem.

Z zamenjavo hegemonskega političnega diskurza se je zarisala tudi jasna časovna ločnica med totalitarnim in demokratičnim sistemom. To je leto 1991.

Prostorsko so se temeljne poteze hegemonskega političnega diskurza mlade Slovenije zarisovale tako v razmerju do Balkana kot do Evrope, drugače rečeno »stran od Balkana« in »k Evropi.« Balkan se je povezoval s komunizmom, celo totalitarizmom, vojnami, barbarstvom, samovoljo politične oblasti, nepravno državo, Evropo pa z ekonomskim in družbenim napredkom, mirom, demokracijo, pravno državo, človekovimi pravicami …

Ali sta vloga in značaj Slovenije v evropskem prostoru danes ogroženi? Ali je slovenska politična elita kos svojim nalogam in izzivom?

V zadnjih dveh letih se politična in širša javnost spopada z vrsto javnih ocen, te govorijo o neustreznem delovanja oblastne politične elite, ki izzvenijo v ugotovitev, da se moramo še kako bati za svojo usodo in da se moramo kot posamezniki in kot Slovenci počutiti ogrožene.

Oblastna elita nas zaradi nesposobnosti, nevednosti, nemoralnosti ipd. s svojimi odločitvami vodi v kaos, v razvrednotenje vseh vrednot, ekonomsko uničenje ipd., torej v propad, državo pa nazaj na Balkan, od koder smo se pred desetletji komaj srečno rešili. Jasno je, da so ta in podobna mnenja izrečena na ozadju hegemonskega političnega diskurza z začetka devetdesetih let.

Ali namigi o propadu nakazujejo na razpotje?

Mislim, da je tako. V javnem prostoru se zaradi politične prakse uresničuje nek drug politični diskurz, razbirati ga je mogoče predvsem iz odločitev in dejanj na različnih področjih, ki pa se jih v javnem prostoru, kolikor se jih pač da, ali zamolčuje, prezira ali pa zmanjšuje njihov pomen ipd. Denimo, zunanja politika je usmerjena na Balkan, vključujoč arbitražni sporazum o meji s Hrvaško, rešuje se vprašanje izbrisanih, pri sprejemanju političnih in strukturno razvojnih odločitev sta v ospredju socialni in civilni dialog, koketira se z drugimi koncepti družbenega in ekonomskega razvoja, ne le neoliberalnim, opušča se praksa instrumentalnega odnosa javne oblasti do medijev in do ekonomskih akterjev, krepi se vloga sistemskih nadzornih institucij in sodne veje oblasti …

To so le nekatera dejanja, ki spreminjajo meje hegemonskega političnega diskurza z začetka devetdesetih let, nas zato ne smejo presenečati kritične izjave ustvarjalcev in zagovornikov tega diskurza, ki gredo v primeru arbitražnega sporazuma celo do obtožb nacionalne izdaje.

Kaj bi po vašem mnenju politika morala narediti v sedanjih razmerah?

Zaradi vstopa Slovenije v Evropsko unijo, NATO, evroobmočje in OECD so se spremenile pozicije, treba Slovenijo in slovenstvo obravnavati v teh novih sistemskih razmerah. Popolnoma legitimno vprašanje je, ali ima hegemonski politični diskurz z začetka devetdesetih let v teh novonastalih razmerah sploh še kakršno koli legitimacijsko moč. Moj odgovor je jasen, nima je več. Zato je treba začeti misliti na nastavke novega, ki pa so že tu.

In kakšne so po vašem mnenju značilnosti tega novega hegemonskega političnega diskurza?

Zunanja politika se ne usmerja več k Evropski uniji in ZDA, temveč prek njih nazaj na Balkan; parlamentarni način vladanja se ne omejuje več le na stranke, temveč se širi še na druge civilnodružbene akterje in se z njimi aktivno dopolnjuje; kapitalistični način produkcije se ne utemeljuje več le na privatni lastnini v skladu z neoliberalnim konceptom, temveč se krepijo tudi druge oblike lastnine, kot so državna, kolektivna, delavska ipd. O teh oblikah skupinske lastnine piše tudi politologinja Elinor Ostrom, ki je dobila Nobelovo nagrado za ekonomijo za leto 2009.

Nakazali ste že, da ima krepitev novega diskurza nasprotnike …

Novi nastavki zagotovo vznemirjajo predvsem advokate starega hegemonskega diskurza. Ti se na primer v institucionalizirani politiki zatekajo k pravnim sredstvom in tako izrekajo nezaupnice predsedniku države, predsedniku državnega zbora in kar po tekočem traku interpelirajo ministre in ministrice, ki so se do zdaj najbolj dosledno odlikovali z dejanji.

Bitke za ohranitev tega diskurza so tudi na drugih terenih, tudi v javnih medijih, in vanje se vključujejo eminentne intelektualne in moralne kapacitete, ki pa so prav tako privrženci tega diskurza. Pravzaprav jih je ta sam naredil takšne kapacitete.

Toda stari diskurz je najbrž vendarle imel svoje pozitivne strani in vlogo …

Hegemonski politični diskurz, ki je bil konec osemdesetih let osvobajajoč, je bil do vstopa v EU in NATO konservativen, danes pa postaja reakcionaren, tak pa srdito vstopa v bitko za preživetje na terenu arbitražnega sporazuma.

Referendum o arbitražnem sporazumu bo tudi referendum o nadaljnjem obstoju in moči tega hegemonskega političnega diskurza. Vse to se bo zapisalo v kolektivni spomin politične skupnosti in s tem bo morala ta tudi živeti. Kar se danes dogaja, bo zapisano kot zgodovinska izkušnja, naši zanamci jo bodo ohranili v politični kulturi.