Razkrite cehovske skrivnosti

Po oceni znanstvenega svetnika dr. Borisa Golca pomeni primerjalna raziskava o cehovskih združenjih v primerjavi z dosedanjimi obravnavami obrtne in cehovske preteklosti na Slovenskem novost po zasnovi, metodah, ciljih in prezentaciji.

Časovno omejitev dela predstavljata dva osnovna pravna akta, ki sta v predmodernih štajerskih mestih in trgih regulirala obrt – leta 1732 uveljavljeni temeljni obrtni red cesarja Karla VI. in leta 1860 uveljavljeni obrtni zakon, ki je obrt rešil cehovskih spon.. Kakor večina drugih, bolj ali manj usodnih prelomnic in družbenih procesov, je tudi formiranje cehov slovenske dežele zajelo nekaj pozneje kot sosednje pokrajine, ki so tovrstna združenja dobivale že sto ali dvesto let poprej. Za najstarejši ceh na Slovenskem tako lahko štejemo ljubljanskega krznarskega, ki je bil ustanovljen leta 1370, kar je za naše pojme zelo zgodaj, v primerjavi z nekaterimi, ustanovljenimi v 12. in 13. st. pa s precejšnjo zamudo; vendarle so tudi cehi na Slovenskem v času svojega obstoja, ki se je – kasnejšemu nastanku primerno, zavlekel še precej v moderni čas, prešli vse razvojne faze, so zapisali na spletni strani Zgodovinskega arhiva Celje.

Njihov razvoj je šel od stopnje, ko so s svojo organiziranostjo in mobilizacijsko silo predstavljali (skupaj s cerkvenimi bratovščinami) nekakšno sidro ali element stabilnosti v razdrobljeni in konfuzni stvarnosti, do obdobja, ki ga obravnava knjiga, ko je bil ta čas že zelo oddaljen, cehi pa so včasih že predstavljali oviro mestnim ali deželnim oblastem, ki so skušale razvoj gospodarstva usmeriti po bližnjici, ki je cehovska pravila, zlasti pa miselnost cehovskih članov niso dopuščali. Neposredna spodbuda za raziskovanje obrtne (cehovske) preteklosti treh štajerskih mest – Celja, Maribora in Ptuja in primerjavo med njimi je bila avtorjeva leta 1998 končana raziskava o celjskih cehih, ki je razkrila dotlej še precej neizkoriščen potencial arhivskega gradiva cehov v Zgodovinskem arhivu Celje.