"Prepoznavanje slepote bi zmanjšalo strah videčih pred tistimi, ki ne vidimo …"

Mediji bi lahko storili več Wraber opozarja, da bi pri prepoznavanju prave podobe slepote in slabovidnosti in pri ozaveščanju o možnostih preprečevanja ene in druge ter s tem o ogromnih družbenih prihrankih mediji lahko odigrali precej večjo vlogo. Po njegovem mnenju bi lahko s predstavljanjem na eni strani uspešnih slepih in slabovidnih posameznikov in na drugi strani tistih, ki jih je izguba vida priklenila na družbeno dno, mediji lahko zmanjšali predsodke in ljudi opozorili, da med njimi živijo tudi mnogi s tako ali drugačno okvaro vida. "Prepoznavanje bi zmanjšalo strah videčih pred tistimi, ki ne vidimo ali ne vidimo dovolj," je prepričan Wraber.

Kaj bi morala država postoriti na področju slepih in slabovidnih? "Žalostno je, a drži: najprej bi država morala v praksi izvajati zakone, ki jih je sama sprejela," pravi Weber. Slepi in slabovidni imajo od julija 2008 v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju zagotovljeno "celovito obravnavo, vključno z zdravljenjem in rehabilitacijo slepote in slabovidnosti …" A v praksi je slep ali slaboviden človek še danes ne more uresničiti. Na seznamu pripomočkov za slepe in slabovidne, ki jih zagotavljajo Pravila obveznega zavarovanja ZZZS, ni niti večine najbolj osnovnih pripomočkov, kaj šele malo bolj zapletenih in dražjih. Prav tako v Sloveniji kljub zakonski zahtevi še vedno nimamo registra slepih in slabovidnih in ne poznamo presejalnih pregledov vida.

"Naslov zakona o izenačevanju možnosti invalidov je čista laž"

V Sloveniji zakon, ki bi prepovedoval diskriminacijo zaradi invalidnosti, še ni v veljavi. To nalogo naj bi opravil Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je v parlamentarnem postopku, in naj bi bil po besedah tiskovnega predstavnika Ministrstva delo, družino in socialne zadeve sprejet oktobra letos. A Wraber se boji, da ta ne bo zagotovil ne dostopnosti, niti preprečil diskriminacije in je le s tremi (sicer čisto prijaznimi) ukrepi (1. Dostopnost do med-tehničnih pripomočkov, 2. klicni center za gluhe in naglušne in 3. prilagoditev osnovnega vozila za gibalno ovirane) neskončno daleč od pravega izenačevanja možnosti invalidov. "Naslov zakona je čista laž," pravi Wraber.

V Sloveniji se spreminja cela vrsta zakonov s področja invalidskega in socialnega varstva, ki močno vplivajo na vsakdanje življenje in položaj invalidov, a kot pravi Wraber, "vlada ne da jasnih odgovorov, kaj želi s tem doseči, kakšen bo naš položaj, ko bodo spremembe uveljavljene, in kakšna bo naša socialna vključenost, varnost, participacija v družbenih dogajanjih itd." Po Wraberjevih besedah zakoni lahko postavljajo le okvire, a ljudje smo tisti, ki jih napolnimo s svojim razumevanjem.

Za brajevo vrstico med slabih 5 tisoč in 12 tisoč evri Brajeva vrstica je življenjsko potreben pripomoček z vidika rehabilitacije in vključevanja v vse sfere življenja in kot pravi profesorica na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, Aksinja Kermauner, bi morala biti dostopna vsem.

Kot pojasni Bogdan Saksida, pri ZZZS zadolžen za pripomočke, obstaja več vrst brajevih vrstic – od prenosnih do stacionarnih, takih z vgrajenim spominskim modulom ali brez, z možnostjo povezave prek bluetootha. Cene brajevih vrstic s 40 znaki (minimum za solidno navigacijo slepih po besedilu) se gibljejo med 4.700 in 12.000 evri, medtem ko je cenovni standard, ki ga ZZZS priznava za brajevo vrstico, 4.676,15 evra.