"Pošteno je, da svet prikažemo takšen, kot je"

Kako ste prišli v stik z društvom KROS? Pred tremi leti sem prek nekdanje mis Slovenije Žive Vadnov, ki me je povabila k sodelovanju, prišel v stik z Društvom za kakovostno rehabilitacijo otrok Slovenije – KROS. Daroval sem jim 30 fotografij, ki so danes razstavljene v bolnišnični šoli na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soča. Nato je prišlo še do sodelovanja s Tanjo Babnik, učiteljico v bolnišnični šoli in članico upravnega odbora društva KROS, ki je večino bremena, ki nastane pri izdaji koledarja, prevzela nase. Pred tremi leti sem tudi videl koledar, ki so ga s svojimi risbami opremili in izdelali otroci iz bolnišnične šole in zanj zbrali šest tisoč evrov. Takrat sem se domislil, da bi bilo mogoče zbrati še več denarja. Lani smo tako uspeli zbrati 35 tisoč evrov. Vsi, ki sodelujemo pri pripravi koledarja, se odpovemo vsem honorarjem.

Koliko ljudi sodeluje pri tem projektu? Za distribucijo, pošiljanje koledarjev in zbiranje denarja skrbi Tanja Babnik, vse drugo je moje delo. Mirno lahko rečem, da je nivo koledarja največje možne kakovosti.

Kakšna je naklada in kakšen je interes? Koledar smo natisnili v nakladi 3.500 izvodov, po ceni 15 evrov. Cena je enotna in se ne zniža niti ob naročilu večje količine koledarjev, ker gre denar v dobrodelne namene. Glede interesa pa toliko – koledarji so pošli že včeraj. S prodajo smo dobili 60 tisoč evrov bruto. Moram pa povedati, da nam je država letos zapičila nož v hrbet, saj je denar, ki je v bistvu dobrodelen, obdavčila z 22-odstotnim davkom.

Kakšno tematiko predstavljate na koledarju? Na koledarju predstavljamo dva obraza tega sveta. Pri svojem delu vidim ogromno grozot in revščine in v ta svet ne verjamem več. A mentalno moram zaupati, da je nekaj odstotkov tega sveta tudi lepega.

Od kod ideja za dvojnost motivov? Ideja je moja in je, če neskromno rečem, tudi zelo izvirna, saj te ideje še nismo zasledili. Na koledarju sta za vsak mesec objavljeni dve fotografiji. Pri tem je ena kičasta, druga pa problematična. Nihče si ne bi želel cel mesec gledati v grozljivo fotografijo, ki realno opisuje ta svet. Pošteno pa je, da svet prikažemo takšen, kot je.