Post in kriza (kolumna)

Kristjani naj bi se v tem času spominjali tistih 40 dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi, kjer je ob postu in v prestanih skušnjavah duhovno dozorel za javno delovanje in velikonočni finale v Jeruzalemu. V postnem času in vsak petek naj bi tudi kristjani živeli po njegovem zgledu, se poglobili vase, to in ono premislili, skušali sami v sebi dozoreti za večjo spremembo. Za večjo odpornost proti »krizi«, denimo. Preteklost in sedanjost pričata tudi, da post ni le verska, ampak zelo praktična zadeva. V naših krajih pride postni čas zmeraj takrat, ko je konec zime in se začenja pomlad. Z drugimi besedami: to je čas, ko smo večino pridelkov preteklega leta že pojedli, novih pa še ni. Ekonomski fundament religiozne nadgradnje, bi rekel Marx. Reveži, ki jih je bilo v naši deželi v še ne tako davnih časih zmeraj več kot bogatih, bi v tem obdobju torej ne imeli kaj dosti jesti, tudi če post ne bi bil zapovedan. V prenažrtih časih, kakršni so nastopili v zadnjih desetletjih, pa vse več ljudi manj je prostovoljno, preprosto zato, ker je postiti se zdravo. Za Jude v Stari zavezi je bila hrana božji dar, postijo se, ker je taka božja zahteva. Slovenci so se stoletja postili, ker je tako zahtevala Cerkev, še večkrat zato, ker itak niso ničesar imeli. V našem stoletju se Slovenec kot vsak moderni Evropejec posti predvsem zato, ker je zdravo. Zaradi sebe. Eni to počnejo ob določenih dneh, drugi cele tedne, tretji vse leto. Postiti se seveda ne pomeni nič jesti. Ješ lahko tudi petkrat dnevno in v čisto spodobnih količinah. Pomembno je predvsem to, da je hrana manj tolsta, bolj zdrava, bolj izbrana. Učinek se ne pozna le na kilogramih telesne teže in obsegu pasu, temveč tudi na počutju. Vse več ljudi, posebno v intelektualno zahtevnejših poklicih, ugotavlja, da pomenijo spremenjene prehrambne navade tudi boljše počutje, boljšo delovno in siceršnjo formo. Tako posodobljen post je torej ena od oblik sodobnega egoizma. Postiš se zaradi sebe, ne zaradi drugih ali celo Bogu na čast. To samo po sebi ni slabo. Vendar pri tem ne bi smeli pozabiti na tisto staro, duhovno razsežnost posta. Ko si manj nažrt, si bolj odprt. Kadar je v človeku manj hrane in se njegovo telo ne posveča le prebavi, je v njem dejansko več prostora za vse drugo. Če ne za Boga, pa vsaj za drugega, za svojega bližnjega.