Podžupan MOL prof. Janez Koželj: Pripravljen sem prevzeti odgovornost za gradnjo v višino

V svojem raziskovalnem delu se usmerja predvsem k razvijanju operativnih metod v načrtovanju sodobnega mesta, ki se opirajo na strukturni prijem. Da je z dušo in srcem pri svojem delu je dokazal s prevzemom funkcije podžupana mestne občine Ljubljana, zadolženega za urbanizem, ki jo opravlja neprofesionalno. Ljubljano vidi kot zaspano mesto, ker nima kritične mase, ki ustvarja primeren utrip in živahnost, čemur rečemo mesto. Z vso odgovornostjo želi v središče mesta z gradnjo stolpnic pripeljati nove ljudi in mesto prenoviti od znotraj ter ga spremeniti v sodobno evropsko mesto. Zase pravi, da je kot dober poznavalec arhitekta Jožeta Plečnika ob raziskovanju njegovega celotnega opusa prevzel njegov način razmišljanja. Tudi Plečnikovi projekti so bili, gledani z današnjimi očmi, izredno rušilni. Ne želi pa ponavljati njegovih del, ampak slediti njegovemu ustvarjalnemu duhu in spoštovati ključno sporočilo Plečnikove arhitekture: Mesto je treba graditi po malem, ampak vendarle z nekim pogledom v celoti.

Ljubljanski mestni svet je nedavno sprejel dopolnjena osnutka odlokov o strateškem in izvedbenem prostorskem načrtu Ljubljane. Ljubljana naj bi nato do konca leta dobila nov prostorski načrt, ki bo opredelil prostorski razvoj MOL do leta 2025. Kaj bo ta dokument prinesel Ljubljani in Ljubljančanom?

Na te dokumente gledam kot na instrument za komuniciranje z javnostmi. Zdaj bi se morali meščanke in meščani, pa tudi drugi akterji v mestu, civilne iniciative, nepremičninske družbe, banke, investitorji, pravzaprav vsi, ki želijo prispevati k razvoju mesta in uveljaviti svoje poglede, konstruktivno oglasiti. Brez razvojne koalicije se namreč ne da izvesti nobenega, še tako premišljenega plana, ker ostaja brez povratne informacije na nek način vsiljen, in če je vsiljen, povzroča njegova izvedba ves čas nova in nova nesoglasja. Namen planskih dokumentov je namreč določiti smer razvoja in nakazati dolgoročne cilje, za katere si vsak kratkoročno prizadeva, da bi se uresničili. To je njihova glavna funkcija. Del teh načrtov je izvedben, del pa strateški; zadnji nakazuje smernice in zasnovo za razvoj prostorskega in gospodarskega razvoja, medtem ko izvedbeni del načrta povsem natančno pokaže, kje in kako se ta v prostoru lahko uresniči. Če je strateški del nekoliko abstrakten, pa je izvedbeni povsem konkreten. Zelo si želim, da bi predvsem izvedbeni prostorski načrt sprožil čim več odzivov in pripomb, ki jih potrebujemo, da bo načrt razumljen in nato sprejet v vsej svoji fizični in družbeni razsežnosti. Strokovne podlage za ta načrt so se začele pripravljati že takoj po letu 2000 tako, da se je v tem času izoblikovala dokaj celovita predstava prostoru Ljubljane. Še posebej jasno se je pokazala slika razvojnih teženj. To vedenje je zelo pomembno, saj je dejanski namen vsakega prostorskega načrta namreč dvojen. Prvič, da spremeni razvojne težnje, sicer ne bi bil potreben, saj se mesto tudi brez načrtov lahko samo razvija, kar se je pravzaprav dogajalo z Ljubljano v zadnjih desetletjih in je morda tudi zaradi tega postalo tako kaotično. Druga funkcija načrta pa je, da se z njim zavestno opredelimo, kakšen naj bo prihodnji razvoj, katerim ciljem je treba slediti in jih upoštevati, da bi lahko na sistemski način iz množice najrazličnejših projektov in ureditev lahko skozi čas dosegli pričakovane razvojne ali varovalne učinke. Pomembno je, da nov plan sproži razvojni ciklus, pravzaprav vsi Ljubljančani pričakujemo, da nam bo ta prostorski načrt nekaj prinesel. To se bo zares zgodilo, saj bo odprl nova razvojna območja in pospešil gospodarski razvoj.

Pričakujete burne odzive meščanov?

Zelo si jih želim. Še preden smo se lotili zakonsko predpisanih postopkov in vsebin priprave prostorskih načrtov, smo se, kot vsa druga evropska mesta, odločili, da postavimo vizijo razvoja. Najprej smo pogledali, katere so konkurenčne prednosti tega mesta in katere so tiste vrednote, za katere bi se splačalo boriti. Odzivov na to vizijo ni bilo veliko, ker je bila preveč abstraktna in preveč splošna. Osebno sem računal na veliko večji odziv, bil pa je bolj mlačen in bolj političen, kar lahko pripišemo tudi nerazumevanju pomena in vloge vizije v planskem procesu. Vizija namreč pomaga ustvariti skupno zavest o mestu, zato se mora do nje opredeliti najširša javnost. Vizija namreč zagotavlja določeno raven varnosti za celotno skupnost in zmanjšuje nasprotja med različnimi interesi s tem, ko se uresničuje. Je potemtakem zavezujoča pogodba vseh kategorij prebivalstva in mestne oblasti, da jo uresničuje skozi več mandatov. Zdaj ko bo v ospredju izvedbeni načrt, pričakujem veliko burnejši odziv, razprava bo bolj intenzivna in upam, da na koncu bo zaradi tega prostorski načrt tudi boljši.

Župan Janković si je v svojem mandatu postavil zelo drzne načrte. Sta arhitekturne načrte skovala skupaj ali vam je pustil povsem proste roke? Župan namreč vedno znova pravi: »Odločil bo profesor Koželj.«

Vseh ključnih razvojnih projektov za ta mandat je 22 in so zarisani na steni za menoj. To so v bistvu projekti za nazaj, saj izhajajo iz analize neuspešnosti oblasti prejšnjih mandatov, ki jim ni uspelo slediti razvoju in so ga dejansko celo zavirali. Razvoj je sicer šel svojo pot, vendar so ključni projekti ostali neuresničeni. S tem mislim projekte s področja gospodarske in tehnične infrastrukture; niso bili zgrajeni mostovi, ceste, prometna in komunalna infrastruktura, ključne ustanove … Ti projekti, ki so del volilne zaveze, so v glavnem delo za nazaj, so dejansko popravki za tisto, kar je mesto zaradi mrtvega teka političnih nesoglasij in neučinkovite uprave povzročilo samo sebi. Dekonstruktivna politika je bila zelo uspešna, ko je ena opcija svojo uspešnost dokazovala s tem, ko je drugi opciji preprečevala, da kaj zgradi oziroma uresniči. Upam, da smo to jalovo politiko prerezali in mestu z drugačnim pristopom do upravljanja kljub nižjemu proračunu oz. stiski z razvojnimi sredstvi dali nov zagon. Neuresničenih projektov se je namreč nabralo preveč, kar namesto podpore, duši razvoj mesta. Nič nenavadnega ni, da so se meščanke in meščani navadili na to, da se v mestu nič ne zgodi, celo več, mnogim se zdi, da je zaostajanje oziroma izumiranje tega mesta, dejansko njegova prednost. Zato sem prepričan, da bo našim naslednikom vsekakor lažje upravljati mesto, ko bo preskočilo svoj razvojni prag.

Torej bi lahko rekli, da se v zadnjih 20 letih ni zgodilo nič pomembnega za mesto?

Bi rekel, da res, in to ve tudi javnost. Paradoksalno pa je, da se javnost sprašuje, čemu kar naenkrat stolpnice na Bavarskem dvoru. Severna mestna vrata, ki naj bi zaznamovala vstop v poslovno središče mesta, so bila zamišljena že v sedemdesetih letih. Zato so mi po eni strani popolnoma nerazumljivi takšni odzivi javnosti, po drugi strani pa jih razumem. Ko namreč mesto zapade v tekmovanje, kdo bo koga onemogočil, potem se vsaka sprememba sprejema z nezaupanjem in se razume kot motenje sistema. Mi pa želimo narediti obratno in spremembe povezati v sistem, da bodo med seboj součinkovale.

V zadnjem času se pojavlja močan odpor proti gradnji v višino. Številni so mnenja, da Ljubljana ne potrebuje nebotičnikov v ožjem mestnem središču; s tem mislim na Kolizej, Emoniko, severna mestna vrata, območje Tobačne … Uveljavljena arhitekta Bevk in Perovič menita, da bo Ljubljana s stolpnicami izgubila svoj značaj. Ste prepričani, da je gradnja v višino prava poteza, za katero boste kot »mestni arhitekt« odgovornost nosili vi? Seveda sem pripravljen nositi odgovornost, ne glede na to, da tudi dejansko nisem pravi mestni arhitekt, saj za takšno funkcijo nimam nobenih pooblastil, ki bi mi jih dala zakonodaja. Tega mi tudi strokovna javnost ne priznava, takšno vlogo mi pripisuje samo župan. Skratka, jaz seveda lahko pomembno vplivam na odločitve, nisem pa tisti, ki o vsem odloča. Odgovornost skušam deliti tudi z drugimi, saj imamo vendarle veliko svetov in odborov, v katerih skušamo z več vidikov presojati o strateško pomembnih odločitvah za mesto. Vendar si kljub temu upam prevzeti za svoj vpliv na odločitve vso strokovno in politično odgovornost. Čisto pa ne razumem izjave cenjenih kolegov, ki jo navajate, ker ju imam za izjemno ustvarjalna in razgledana arhitekta, lahko pa da je tudi iztrgana iz konteksta.

Najprej moram povedati, da je zidava v višino trajnostna gradnja in je tipična za vzidave v mestno središče oz. tiste predele mesta, ki so že zgrajeni in spadajo v t. i. strategijo mestne prenove. To pomeni, da s točkovno zazidavo najlažje vstavljamo generatorje razvoja v prazne oz. izpraznjene parcele, ki potem poživljajoče vplivajo na svojo okolico. Takšna vzidava je po navadi višja, to so lahko vila bloki, stolpiči, stolpi, nebotičniki, odvisno od pogojev lokacije. Stanovati na svežem zraku, visoko nad prometom in življenjem ulice, odkoder se odpirajo lepi pogledi, je vendarle prijetno. Sodobna tehnologija dvigal in gradbena tehnologija sta naklonjeni visoki gradnji. Tudi v svetu je tako, kjer se trenutno gradi kar dvajset tisoč stolpov nad 200 metrov, se vse bolj uveljavlja sodobna oblika tako imenovanega »sky living« v visokih stavbah, kjer se po prerezu odvijajo različne funkcije in dejavnosti v višino. Skratka točkovne vzidave so poseben tip prenavljanja mest oziroma razvoja mesta navznoter, kar je ena od usmeritev strateškega in izvedbenega prostorskega načrta, o katerem sva že govorila. Seveda so višine stolpnic skladne z merilom tega mesta. Nobena načrtovana stolpnica znotraj mestnega središča ne bo višja od ljubljanskega nebotičnika, ki je bil zgrajen sredi tridesetih let prejšnjega stoletja. Že tedaj je bil nebotičnik stvaritev domačega kapitala oz. skupine poslovnežev, ki so hoteli iz Ljubljane narediti sodobnejše evropsko mesto po svetovljanskih vzorih. To je mera 72 metrov, ki ni bila uvožena, na primer iz Dubaja. Poleg tega je potrebno poudariti, da je samo v ožjem ljubljanskem središču bilo že zgrajenih kar 24 stolpnic, visokih od 30 do 75 metrov. Višinsko merilo mesta je torej že bilo nastavljeno, mi mu le sledimo. Ne razumem pa, zakaj bi to merilo zniževali, saj se ne sklada s strategijo mestne prenove, ki naj bi okrepila mestno središče, kamor je treba pripeljati nove ljudi, ustvariti primerno gostoto prebivalstva in dejavnosti. To je namreč osnova urbanosti. Ljubljana je še vedno dokaj zaspano mesto, ker nima kritične mase, ki ustvarja primeren utrip in živahnosti. Premalo je nenadejanih dogodkov in srečevanj, Ljubljana živi urbano življenje le na obrežju Ljubljanice. Skratka, točkovne vzidave so primeren način oživljanja mesta, ki se ga da utemeljiti s teorijo sodobnega upravljanja mest in dokazati s strokovnih merili.

Ali na gradnjo stolpnic vpliva tudi vedno višja cena nepremičnin?

Seveda. Gradnja je vedno odraz konteksta, vseh okoliščin gradnje. Tudi Manhattan ni nastal, ker bi si ga nekdo izmislil. Je rezultat tržnih zakonitosti in dobro nosilnih tal. Arhitektura je vedno izraz konteksta in tudi urbana ekonomika je del tega konteksta. Kontekst arhitekture ni samo fizičen, ampak vsebuje tudi vse tisto, kar je nevidno, kar se ne dogaja v fizični sferi.

Bo kljub temu ostal prostor za ozelenitev mesta in razvoj parkov? Saj na teh zazidljivih površinah, o katerih govoriva načeloma niso zelenice. To so v glavnem degradirana območja, majhne in desetletja zanemarjene parcele, na katerih je sicer res pognalo že kakšno drevo, saj narava ne čaka na gradnjo tako, kot številne neizrabljene parcele po vsem mestu. Mi ne mislimo zazidati parkov, prav nasprotno. Dokončati želimo drugo fazo severnega parka, urediti park na Šmartinski cesti in v Zeleni jami. S tem ko zgoščujemo mesto, želimo temu primerno odpirati tudi nove, predvsem večje in zaokrožene zelene površine.

So šestpasovne avenije, rumeni pasovi in poceni garažne hiše v ožjem središču mesta res rešitev za zmanjšanje prometa v mestu? Mislim, da je zdaj dozorela situacija, da se končno naredi celostni načrt sistemskega urejanja prometa v Ljubljani. Imamo veliko posamičnih projektov in različnih pobud, kar je spodbudno. Naša naloga pa je, da poskušamo različne poglede združiti v enovito strategijo različnih ukrepov in jih dati na časovnico. Vpadnice so v zvezdastem mestu nosilke prometa in poselitve. Tako naj bi prometne smeri določale tudi smer razvoja tega mesta, vštevši železniški in učinkovitejši javni promet. Ideja, da bi na stikih vpadnic z obvoznico oblikovali t. i. prestopne točke oz. sistem »park & ride« se že uresničuje. Ena takšnih točk bo na Rudniku in v športno-rekreacijskem parku Stožice, načrtujemo pa tudi razširitev prestopne točke na Dolgem mostu. Nimamo pa še slike vseh ukrepov, ki bi rešili prometne zagate mesta. Sistemsko skušamo zgraditi garažne hiše, ki so nujen in potreben pogoj, da rešimo prometno krizo ožjega prometnega središča. Pričakujem, da bo omenjeni načrt v pol leta nared in ga bomo v prihodnjih štirih letih tudi uresničili.

Zakaj so potem potrebne šestpasovnice, če boste razširjali sistem P & R?

Ker moramo najprej zagotoviti učinkovit in privlačen javni promet. Tega se da zagotoviti le, če so rumeni pasovi namenjeni izključno za hitre avtobuse, da lahko javni promet poteka po voznem redu točno določenih prihodih in odhodih. S tem bi se lahko začel ključen proces prehoda z osebnega na javni promet. To je znana izkušnja vseh evropskih mest. Po drugi strani pa ne smemo preveč in na hitro omejiti prometnih tokov do ožjega mestnega središča. Zato je bila po prometnem modelu narejena prometna simulacija, ki je pokazala, da bi na obstoječem profilu cest ob uvedbi rumenih pasov povsem blokirali promet. To pa seveda ni prav, saj je promet še vedno ključna funkcija mesta, dostopnost mesta pa eden ključnih dejavnikov razvoja mesta. Širitev vpadnic se mi zdi pomembna tudi zato, da bi prenovili prostor vpadnic in ga celovito urediti. Te, glavne mestne ceste ponekod še niso primerno izoblikovane, ob vpadnicah srečamo nizajo prazne parcele, pritlične hiše, celo kmetije. Tega v evropskih mestih ne vidite, saj so vpadnice oblikovane kot avenije, kot imeniten, lepo oblikovan, pretočen, svetel in svetovljanski mestni prostor s primerno robno zazidavo. Ta širitev torej ni samo prometna rekonstrukcija vpadnic, temveč tudi prezidava robov. Če pa bo prometa manj zaradi sistemskih ukrepov, lahko na račun teh pasov povečamo javni prostor za pešce in kolesarje.

Nekateri trdijo, da širše ko so ceste v mesto, več avtomobilov se pripelje vanj. Kakšen je vaš komentar? To je znano dejstvo. Čim širše ceste narediš, več je prometa na njih. Ampak tu gre za rumene pasove, po katerih bodo vozili le avtobusi in taksiji. Ti rumeni pasovi naj bi bili tudi fizično ločeni, da prometni tokovi ne bi mešali, samo tako lahko zagotovimo učinkovitejši javni promet.

Notranji ljubljanski obroč je bil zamišljen že v Fabianijevem času. Zdi se, da bo po dobrem stoletju končno sklenjen. Kako kaže?

Res je. Upam, da ga bomo v enem letu zares sklenili. Vedeti morate, da je že rušenje stare in podirajoče hiše posebno zahteven projekt. Pri nas ni več jasno, da je javni interes nad zasebnim, ampak prej obratno, zasebni interes prevladuje nad javnim. To je davek tranziciji. Že pridobitev zemljišča za sklenitev obroča in dogovor z dajalci soglasij sta izredno kompleksna projekta, ki zahtevata na eni strani zelo prodorno in na drugi strani zelo natančno premišljeno projektno vodenje. Zagotovo pa bo obroč sklenjen v enem letu.

Parkirišče pod glavno mestno tržnico sproža številne kritike. Zakaj se mesto tako zelo trudi uresničiti ta projekt in se ne loti parkirišč pod Gradom? Poleg tega bo gradnja garažnih hiš v mestnem jedru še bolj povečala že tako gost promet.

To je stara zgodba, ki si je mi nismo izmislili. Načrti za pridobitev gradbenega dovoljenja za prenovo osrednje ljubljanske tržnice so bili narejeni že pred leti. Vendar smo naredili nov natečaj kot kvalificirano obliko strokovne javne razprave, da bi javnosti ponovno poskušali prepričati, zakaj je to potrebno. Pa nam tega ne bi bilo treba, saj bi lahko uresničili stare načrte. Pa se mi zdi vendar ta napor izjemno pomemben v smislu primernejšega dela z javnostmi, saj je javni natečaj najboljša priložnost za soočenje argumentov. Jaz argumentov civilne iniciative prave ne razumem poznam, dozdevajo se mi iracionalni, so privid. Nerazumljivo mi je, da toliko ljudi, ki tržnico uporablja kot svoje socialno prizorišče, ne vidi, da je tržnica ves čas propada, ne samo fizično, ampak tudi funkcionalno. Propada tudi njena ponudba. Njihove izjave so bolj obujanje spomina na tržnico, kakršna je nekoč bila. Če tega procesa ne ustavimo, bo tržnica povsem propadla in se bo vsa preselila v BTC. Spremljal sem branjevke, ki so ključne osebnosti te tržnice, ki so se preselile v BTC. Zakaj? Tržnica v BTC-ju ima vse, česar osrednja ljubljanska tržnica nima, tj. tehnično infrastrukturo in zagotovljeno dostopnost. S prenovo tržnice nameravamo zagotoviti vse tiste tehnične pogoje, ki bodo tržnico obdržali pri življenju in jo izboljšali.

Koliko pa menite, da se dejansko prodaja pristno slovenskega sadja in presne zelenjave na tej tržnici? Ali solato res še prodajajo trnovske branjevke? Koliko je prodajalcev s kmetij ljubljanskega obrobja? Poleg tega se na tržnici prodaja tudi drugo blago, ne živilsko, ki je povrhu še slabe kakovosti. Na Pogačarjevem trgu sta čez teden dve tretjini stojnic praznih. Ta tržnica v resnici deluje samo v soboto, takrat pridejo ljudje in turisti, tedaj polno zaživi kar devet gostinskih lokalov. Tržnica pravzaprav postaja ena velika gostilna, kar ni nič narobe, vendar bistvo tržnice kljub temu propada. Podzemna garaža je le ena od ureditev. Dozidali bomo tudi Mahrovo hišo, kjer bomo uredili pomožne prostore in vanjo preselili pokrito tržnico. Zgradili bomo tudi Mesarski most in s tem bistveno povečali prodajni prostor tržnice. Avtomobile s Krekovega trga, Petkovškovega nabrežja in same tržnice bomo umaknili v podzemlje. Nedavno smo se sestali z arhitektom, ki je vodil in izvedel prenovo tržnice Sveta Katarina v Barceloni, ki se je znašla v enakem položaju kot Ljubljana. Težavo so rešili s podzemno garažo, kamor so med drugim spravili vso tehnično infrastrukturo, od ravnanja z odpadki in hladilnic do sanitarnih prostorov.

Znani ste kot zelo dober poznavalcev arhitekta Jožeta Plečnika. Tudi Ljubljana nosi Plečnikov duh. Kako vi skušate ohranjati in nadaljevati Plečnikovo dediščino?

Ne samo da poznam Plečnikova dela, ampak sem se ob raziskovanju njegovega celotnega opusa spoznal tudi njegov način razmišljanja. Njegova duhovna dediščina je meni blizu in veljalo bi mu slediti; ne ponavljati njegovih del, ampak slediti njegovemu duhu. Ta je bil izrazito ustvarjalen. Plečnik je gledal na mesto na način, kako ga spreminjati, preoblikovati, ne pa kako ga po vsej sili varovati. Zgodovinske ostaline je želel uporabiti za to, da bi iz njih naredil nekaj novega, da bi poustvaril spomin mesta. Njegovi projekti so bili, gledani z današnjimi očmi, izredno rušilni. V celoti je spreminjal zgodovinsko substanco tega mesta in ustvarjal nekaj novega. Plečnik bi grad porušil in na njegovem mestu postavil katedralo slovenskega naroda s kolosalno stavbo parlamenta. Bil je zelo pogumen človek in izreden umetnik. Njegova urbanistična paradigma je bila, kako kraj z malimi posegi preoblikovati v skladu z zgodovino in miti, ki jih je poustvaril, v nekaj novega, velikopoteznega. To je glavno, na kar je pomembno opozoriti javnost, še posebej nestrokovno. Tisto, kar bi veljalo povzeti iz Plečnikove dediščine, je, da je treba mesto graditi po manjših delih in jih povezovati v celoto. To je danes še veliko bolj uporabna strategija kot nekdaj. Danes namreč ni več mogoče zbrati toliko politične moči in tudi javni sektor ne more zbrati dovolj kapitala, s katerim bi lahko oblikovali velike mestne poteze. Tudi politika ni več tako avtoritarna, da bi zmogla velike pariške ali berlinske projekte. Mesto je treba graditi po malem, ampak vendarle s pogledom na celoto. V tem vidim ključno sporočilo Plečnikove arhitekture.