Po letu 1992 so bili zlati časi za lončarstvo

Danes v svoji Keramiki Cojhter nadaljuje pomursko lončarsko tradicijo. Del njegovih izdelkov sledi etničnemu izročilu pokrajine, drugi del programa pa so izdelki umetnostne obrti.

Sprva želel postati kuhar Marjan se je najprej izobraževal za kuharja, vendar pa se je, kot pravi, vedno bolj videl pri oblikovanju. Ko se mu je ponudila priložnost, se je izučil za ta poklic in tudi delal štiri leta v Dolgi vasi. Potem so proizvodnjo preselili v središče Lendave, v belo hišo v Mlinski ulici: "Tam smo se delavci resno lotili dela, vendar nam je bilo hitro jasno, da tako ne bo šlo dolgo, saj nas je bilo pet v proizvodnji, pet pa v pisarnah. Ko sem ostal brez službe, sem se odločil za samostojno obrt. Po letu 1992 mi je šlo zelo dobro. To so bili zlati časi za lončarstvo in keramiko in se je dalo od tega kar dobro živeti. Potem pa se je ob začetku krize povpraševanje po teh izdelkih iz leta v leto zmanjševalo. Tako sem prekinil status samostojnega podjetnika in imam zdaj osebno dopolnilno delo."

Najbolje v promet keramični izdelki za poslovna darila Ob ohranjanju tradicionalne ročne izdelave na lončarskem kolovratu se je posvetil tudi izdelkom umetnostne obrti, kjer je opaziti dodelan, osebni stil. Največ izdeluje vaze, okrasne izdelke, uporabne keramične izdelke za poslovna darila in podobno. Običajno jih izdeluje po naročilu za kupce, s katerimi že dalj časa sodeluje. Nekaj njegovih izdelkov je bilo pred leti tudi v več trgovinah s spominki in TIC-ih, vendar so jih tam prodali zelo malo. Turistov, ki bi se zanimali za take izdelke v Lendavi, kot pravi, skorajda ni, saj gre v glavnem za goste, ki jih zanimajo le hotelske storitve.

Ko na sejmu ne prodaš niti za potne stroške Sodeluje tudi pri mednarodnem projektu Brodarji ob Muri, ki ga partnerji iz Pomurja izvajajo skupaj s partnerji iz sosednjega Medžimurja. V tistih zlatih časih za prodajo takih izdelkov je z njimi hodil na razstave, prireditve, sejme vse do Bleda in Ljubljane: "Imel sem razstave tudi v Murski Soboti in Lendavi. Izdelujem tudi poslovna darila za hrvaška podjetja, katerim dodam tudi njihov logotip. Zdaj pa ob obisku sejmov v bolj oddaljenih krajih na koncu pogosto vidiš, da nisi prodal niti za potne stroške. Če bi živel recimo v Ljubljani in šel prodajat tam na sejem, ne bi imel skoraj nobenega stroška. Tako pa imam že sto evrov stroškov, če izdelke peljem tja in nazaj. Kjer je veliko ljudi, se vedno najde običajno tudi nekaj kupcev, ki kupijo lončarski izdelek."

Posel kvarilo kitajsko blago narejeno za pest riža Tudi v naši pokrajini se ljudje zadnja leta spet vse bolj zavedajo pomena lončarskih izdelkov, vse več gospodinj tudi peče v lončenih pekačih, saj se jed lahko tudi servira v teh izdelkih. Mnogi so obnovili ali na novo zgradili tudi krušne peči. Lončena in keramična posoda dajeta jedi drugačen okus: "Kriza, ki je nastala pri prodaji izdelkov, je bila tudi posledica tega, da so naše izdelke obdavčili enako kot blago iz Kitajske. Tako so k nam vozili zabojnike kitajskega blaga, ki so ga ljudje izdelovali na Kitajskem za skodelico riža. Opažam, da ljudje pri nas sicer vse bolj cenijo domače izdelke ljudske obrti, vendar pa še zdaleč ne tako kot na primer v Angliji. Za njih je domači izdelek svet in ga s ponosom na svojem domu pokažejo obiskovalcem. Pri nas pa je mnogim vseeno, v čem ponudiš jed. Tudi država ljudsko obrt močno obdavči in nas ne spodbuja."

Raje vabijo madžarske obrtnike kot domače Tudi v lokalni skupnosti si premalo prizadevajo, da bi domačim izdelovalcem omogočili boljše trženje izdelkov. V to delo je vloženo veliko truda, veliko ročnega dela. Najprej je treba kupiti glino, običajno na Madžarskem, kupiti barve, izdelek izoblikovati in ga žgati dvakrat pri več kot tisoč stopinjah Celzija. Čeprav ima izobešen pri hiši napis, da je tam lončarstvo, se redko zgodi, da se ustavi nova stranka in kaj kupi: "Izdelkov imam, kot vidite, veliko narejenih in bil bi zadovoljen, če bi jih lahko tudi vse prodal. Pred leti sem tudi precej hodil po šolah in vrtcih, kje sem mladim predstavljal to ljudsko obrt, največ v lendavskih in okoliških šolah. Vendar opažam, da danes na našem območju v delavnice prekmurske ljudske obrti večkrat rajši povabijo ljudskega obrtnika iz Madžarske, ki mu potem plačajo še potne stroške, kot domačega."

V zbirki starodobna kolesa stara več kot sto let Marjan je vrsto let tudi navdušen zbiratelj starin, ki jih tudi sam restavrira. V svoji zbirki ima več koles, starih tudi več kot sto let. Najstarejše kolo je iz leta 1885. S temi kolesi se rad poda tudi na kolesarjenje s člani društev Dimek iz Beltinec in Polanski Pucki iz Velike Polane. Restavrira tudi okvirje slik, stare lesene stenske ure, pohištvo in drugo. V njegovi zbirki so še ameriški pisalni stroj iz časa med prvo in drugo svetovno vojno, restavrirano masivno pohištvo, staro tudi do dvesto let, in drugo.