Pilot balona Miro Kolenc: Prevzemam vso odgovornost za tragedijo

23. avgusta nas je pretresla najhujša balonarska nesreča v Sloveniji, v kateri je šest oseb umrlo, 14 jih je bilo huje ranjenih, 14 pa lažje. Potniki, bilo jih je kar 32, so vzleteli z največjim balonom v srednji Evropi in strmoglavili na Ižanski cesti na ljubljanskem Barju.

V intervjuju pilot Miro Kolenc - sicer Velenjčan, ki živi v Ljubljani in se ukvarja s prevozništvom - iz ljubljanskega Balonarskega centra pojasnjuje, da ne beži od odgovornosti za tragičen dogodek, da pa je kot pilot storil vse, kar je stroka v tistem času od pilota zahtevala.

Krivdo za nesrečo mu bodo poskušali dokazati na sodišču, osumljen pa je povzročitve splošne nevarnosti, za kar mu grozi do osem let zapora.

Nam lahko pojasnite, kaj se je tistega dne dogajalo? Poleti z balonom imajo več faz, najprej je predpoletna priprava. To pomeni spremljanje vremenskih pogojev. Mi smo leteli praktično vsak dan, zato smo tudi vreme ves čas spremljali. Glede na napoved smo se piloti dan prej odločili, da bomo poleteli. Luka Derganc je z 20 potniki odšel na Ptuj, Rado Petrovič, moji inštruktor in večkratni državni prvak, in jaz sva pa letela v Ljubljani.

Tistega dne sem ob treh zjutraj še enkrat preveril vremenske razmere. Ljubljana je kotlina, ker pa smo leteli z velikimi baloni, je bilo zelo pomembno, ali se bo v kotlini naredila inverzija in ali pri tleh ne piha veter. Večer pred poletom je namreč pihalo, ob treh ponoči pa sem videl, da je bila zastava na Ljubljanskem gradu usmerjena navzdol.

To je znak, da se bo inverzija naredila. Ob 4.45 sem odšel od doma, balon smo prvič sondirali, še preden so prišli potniki. S Petrovičem sva razmišljala, kje bi vzletela, ker ni bilo nobenega vetra. Sprva sva nameravala vzleteti v Mateni na Barju. A ko sva spet sondirala, sva ugotovila, da piha severni veter. Gre za vdor hladnega zraka s Karavank in Julijskih Alp v ljubljansko kotlino. Ta veter se zazna na 500 oziroma 600 metrih. Iz previdnosti smo se s potniki vred nato še enkrat ustavili na Barju na bencinskem servisu, še enkrat sondirali, nato prišli na Brdo, kjer smo vzleteli, in še enkrat sondirali, nato pa postavili balon. Bilo je brezvetrje, to je vidno s posnetkov, potem smo vzleteli.

Polet je bil torej čisto načrtovan. Dejansko smo potem leteli s tem severnim vetrom proti Barju, vidljivost je bila 40 kilometrov, kar so ugotovili tudi preiskovalci nesreče. Potem sem jaz zaznal - čeprav je v zraku, ko se premikaš, težko zaznati, kako se hkrati premikajo oblaki, gre za dvojno hitrost, da se nekaj dogaja.

Kaj ste zaznali? Na višini 1000 metrov sem zaznal, da se je vreme začelo spreminjati, nisem pa videl, da je prišlo spodaj do striženja vetrov. To lahko zaznaš na višini 200 metrov, ko vidiš, ali drevje miga. Tudi zemeljska posadka me je klicala, ampak telefon v zraku na določenih višinah ne lovi signala. Kot veste, balon leti z vetrom, nima pogona, nima motorja. V zraku si in nekaj moraš narediti.

Če bi zaradi spremembe smeri vetra takoj na začetku spustil balon, bi priletel v središče Ljubljane. V tisti fazi je bilo treba pripraviti potnike za pristanek. Še pred poletom sem potnikom predstavil varnostna opozorila, s tem smo si vedno dali veliko opravka, tudi navodilo, da ne smejo skakati iz balona. Ampak filma ne moreš zavrteti nazaj, iz nevihte ne moreš pobegniti. Balon ni kot letalo, da bi lahko pristal na drugem letališču. Ko si v zraku, se je treba odzvati.

Takrat sem iskal prostor za pristanek na Barju. Pri pristanku se je treba izogniti hišam, električnim drogovom. Če bi vožnjo nadaljeval, bi prišel v Škofljico-Lavrico. Balon je namreč letel s hitrostjo 50 kilometrov na uro, to so nenormalne hitrosti.

Kakšne pa so normalne hitrosti za varen pristanek? Normalno pristajaš praktično pri 0 kilometrih na uro, se samo spustiš. Tistega dne sem smer moral popravljati z višino in upoštevati smer vetra spodaj, da bi lahko prišel na želeni cilj.

V nesreči ste se tudi sami hudo poškodovali, bili ste tudi v komi. Kako ste se odzvali, ko ste se zavedli, kaj se je zgodilo? Toliko ljudi je umrlo, skoraj vsi potniki so utrpeli hujše ali lažje poškodbe. Ko sem se zbudil iz kome, sem se najprej vprašal, kaj je s potniki. Potem se začneš spraševati, kaj si naredil narobe, in analizirati. Ta polet je bil načrtovan kot vsi drugi poleti. Nobenega površinskega spremljanja vremena, načrtovanja, imeli smo sondažo, vse, kar je bilo tisti trenutek v stroki predpisano.

Šele po več dneh, ko so me obiskovali bližnji, sem se začel spraševati, zakaj vsi jokajo. Takrat sem se zavedel, da sem tudi jaz hudo poškodovan. Imel sem hude poškodbe glave, 30 odstotkov kože po desni strani imam opečene. To se je zgodilo takrat, ko sem poskušal prvič pristati in te opekline po desni strani kažejo, da sem poskušal nekaj narediti.

Ko smo prvič pristali, sem delno izgubil zavest. Ko pa je balon zadnjič pristal, sem bil deset metrov stran od košare na tleh in sem za trenutek, ko sem prišel k sebi, vpil potnikom, naj gredo ven iz košare. Tega se jaz danes spomnim.

Med preiskavo se je izkazalo, da vaš let ni bil prijavljen. Glede najave, Rado Petrovič je pozabil prijaviti moj balon za polet. To pa zato, ker vsi baloni letijo v formaciji, to pomeni v isto smer. Običajno je bilo tako, da če je vzletelo več balonov, običajno štiri ali pet, je vse polete najavil najbolj izkušen pilot. In tudi na koncu odjavil. Dejansko sva skupaj letela. Nobene druge komunikacije razen vzleta in višine ter pristanka nismo javljali.

Kdaj pa so potniki zaznali, da ne gre vse tako, kot bi moralo? Je nastala panika? Panike ni bilo do prvega pristanka, saj so potniki upoštevali moja navodila. Takrat tudi nisem pokazal, da stvari niso takšne, kot bi morale biti, da ne bi delal panike. Treba je upoštevati, da balon leti z vetrom, da je teža balona, potnikov in zraka nekje med 15 in 18 tonami, da voziš z gorilci in predvsem z znanjem in izkušnjami.

Pa jih vi imate? Koliko časa ste pilot in koliko ur letenja imate za seboj? Z balonarstvom se ukvarjam deset let, z njim sem se seznanil prek pilota Gregorja Trčka, tri leta pa imam izpit. Imam okoli 240 ur letenja, kar je več kot dovolj. Izpit z balonom je enak kot izpit za avto. V šoli te naučijo vožnje, nato pa je vse stvar izkušenj.

Kdaj ste izvedeli oziroma kdo vam je povedal, koliko je žrtev, kaj se je zgodilo s potniki? Nekaj dni po tistem, ko sem se zbudil iz kome, a se ne spomnim natančno, ali mi je povedal brat ali partnerica, ki je bila v zemeljski ekipi.

Kakšni so bili vaši občutki, kako ste sprejeli dejstvo, da so ljudje mrtvi? Ko moraš enkrat s tem živeti, se ti svet obrne na glavo. Dokler sam pri sebi ne analiziraš, kaj se je zgodilo, dokler ne najdeš vzroka, zakaj se je to zgodilo, je izredno težko s tem živeti. Sprejeti pa moraš dejstvo, da so posledice hude. Več kot to, kar sem naredil, se ni dalo narediti. Če bi še enkrat bil v enaki situaciji, ne bi mogel ravnati drugače. Ste bili po nesreči v stiku s kakšnim potnikom? Skupaj z dvema ponesrečenima potnikoma sem bil na zdravljenju v Laškem, drugih stikov s ponesrečenimi nisem imel. Če bi si kdo od potnikov želel, bi se zagotovo srečal z njimi, ne bi bežal.

Kakšne so bile vaše poškodbe poleg opeklin, ki sva jih že omenila? Imel sem zlom kolka, zlom stegnenice, medenice, polomljena rebra. Vse skupaj sem imel pet operacij, rehabilitacija pa je trajala kakšno leto. Med zdravljenem mi je bila nudena tudi psihiatrična pomoč.

Zoper vas je uvedena sodna preiskava, osumljeni ste povzročitve splošne nevarnosti. Velik problem je zagotovo šest žrtev, javnost pričakuje, da bo nekdo za to odgovarjal. To je razumljivo. Nekaj je, če gledaš dogodek kot dogodek, v katerem je tragično umrlo šest ljudi, veliko nas je bilo poškodovanih, torej s tega vidika je pilot balona odgovorna oseba. Naj povem, da je to ena redkih letalskih nesreč, da je pilot preživel. Niti za trenutek nisem pomisli, da bi reševal sebe, temveč vse nas. Tega vetra pri tleh se preprosto ne da napovedati. V poletnem času piša vetra 50 kilometrov na uro ni bilo niti letos, ko je poletje grozno.

Informacije v dneh po nesreči so bile, da ste želeli zaslužiti, da je bila varnost potnikov drugotnega pomena … Meni ni bilo v interesu, da bi letel tistega dne. Več kot sem letel z baloni, več je bilo stroškov, saj so bile karte vnaprej prodane. Mene ni silila gonja za denarjem, da smo vzleteli, v smislu, 30 potnikov, toliko in toliko denarja. Lahko bi prestavili, in to smo zaradi varnosti velikokrat naredili. Če nisi bil prepričan o varnem poletu, si šel domov. In to kljub slabi volji ljudi, tudi denar smo vračali. A pozneje, ko so leteli z nami, so uvideli, zakaj takrat nismo mogli vzleteti. Naj povem še to, da je v tem letu, ko se je zgodila nesreča, z nami varno letelo 3400 potnikov.

Je pa hudo, ker moraš s tem živeti. Dolgo časa sem imel težave živeti sam s seboj. Dve leti analiziram, kaj se je zgodilo, a ne morem priti do drugega zaključka, saj nisem mogel ravnati drugače. Nisem pa človek, ki bi sodil samemu sebi, za to imamo institucije.

Torej prevzemate krivdo? Krivdo mi bo dokazalo sodišče, prevzemam pa vso odgovornost za ta dan. V srcu in duši sem pomirjen, je pa hudo, težko živiš s tem, da se je to zgodilo. Balonarstvo je varen šport, a določenih vremenskih pogojev se ne da predvideti. Tudi vremenarji so ugotovili, da piša vetra ne moreš napovedati, tudi preiskovalci so to ugotovili.

Mediji so v času po nesreči pisali tudi o tem, da naj bi bil ta jumbo balon v vaši lasti. Noben balon ni v moji lasti, vsi so v lastni Balonarskega centra.

Po tragični nesreči se je izkazalo, da nekatere stvari v balonarstvu niso urejene. V letalstvu je tako, da so vsa pravila napisana s krvjo. Nekaj se mora zgoditi, da se lahko postavijo neki napotki. V teoriji je vse zapisano, a praksa je drugo. To je dejstvo.

Naj povem še, da obstaja velika razlika pri spremljanju vremenskih pojavov med piloti motornih letal in piloti balonov. Ko si kot balonar enkrat v zraku, nimaš nobenega inštrumenta več, da bi dobil dodatne informacije, temveč se moraš zanesti na tiste podatke, ki si jih imel pred vzletom, in nato predvsem sam nase. Piloti letal imajo radarske slike, inštrumente, so v povezavi s letalnim centrom. Pri nas tega ni. Od trenutka, ko greš od doma, se moraš zanesti na podatke, ki jih imaš takrat na voljo. Edina informacija, ki sem jo imel, je bila hitrost vetra na Krimu na višini 1000 metrov. To sem šestkrat ali sedemkrat preveril.

Ali ste po nesreči leteli z balonom? Ne, nisem še letel. Bom pa.