Ožura: Mesićeve izjave glede dolga LB popolnoma neutemeljene

Ožura se je odzval na izjave Mesića, da je zadrževanje denarja varčevalcev LB rop, da ta problem ni povezan z nasledstvom nekdanje SFRJ ter da odnos Ljubljanske banke do varčevalcev komaj zadostuje standardom, ki se pričakujejo od države, ki je članica EU.

Ožura: Nedvomno gre za problem nasledstva Ožura je ob tem spomnil, da je sporazum o nasledstvu iz leta 2001, ki ga je podpisala in ratificirala tudi Hrvaška, od junija 2004 za vse države naslednice nekdanje SFRJ veljavna mednarodna pogodba. V 7. členu priloge C sporazuma so se naslednice dogovorile, da se nemudoma začnejo pogajati o jamstvu SFRJ ali Narodne banke Jugoslavije (NBJ) za devizne hranilne vloge v poslovni banki in kateri koli njeni podružnici, in sicer pod pokroviteljstvom Banke za mednarodne poravnave v Baslu.

"Hrvaška ne želi podati soglasja za nadaljevanje pogajanj"

Kot navaja Ožura, Hrvaška kljub svoji mednarodni pogodbi še vedno ne želi podati soglasja za nadaljevanje teh pogajanj, ki so zastala v letu 2002. Problem ureditve jamstva nekdanje SFRJ za devizne hranilne vloge je torej nedvoumno problem nasledstva. Kot navaja Ožura, je ob tem hrvaško ustavno sodišče "zadrževanje deviznih sredstev varčevalcev ob razpadu SFRJ, kar predsednik Mesić imenuje rop", že v odločbi iz leta 2001 označilo kot lastnino varčevalcev, ki je postala nedostopna zaradi višje sile, dejanskega stečaja NBJ in razpada SFRJ.

Lastnina varčevalcev je postala nedostopna zaradi višje sile Ožura je še navedel, da je ustavno sodišče v odločbi, objavljeni v hrvaškem uradnem listu številka 67/2001 z dne 24. julija 2001, v 10. točki namreč zapisalo, da so omenjena devizna sredstva "lastnina varčevalcev, ki je postala nedostopna zaradi dogodka, ki se ga lahko klasično označi kot višja sila."

"Banke v Republiki Hrvaški niso mogle realizirati terjatev do Narodne banke Jugoslavije"

"Vzrok tega dogodka je bil faktični, vendar nikoli proglašen stečaj Narodne banke Jugoslavije, kot tudi dejstvo razpada bivše SFRJ. Sicer pa je bila dolgoletna zakonska obveznost za vse banke v bivši Jugoslaviji, da morajo zneske deviznega varčevanja občanov deponirati pri Narodni banki Jugoslavije, ki je bila porok izplačila deviznih vlog občanov. V trenutku razpada bivše SFRJ so banke v Republiki Hrvaški brez kakršne koli svoje odgovornosti prišle v situacijo, da ne morejo realizirati svojih terjatev do Narodne banke Jugoslavije na osnovi deponiranih deviznih sredstev občanov ".

Iz 11. točke omenjene odločbe pa je razvidno, da je po podatkih hrvaške centralne banke "stanje blokiranih sredstev deviznih depozitov občanov pri Glavni podružnici Ljubljanske banke Zagreb in filial Jugobanke 838,5 milijonov ameriških dolarjev".

Ožura: Hrvaška je zakonsko rešila večino problema, za LB pa želi breme prevaliti na Slovenijo

Kot poudarja Ožura, so bile žrtev razpada SFRJ na ozemlju Republike Hrvaške vse banke in bančne entitete in njihovi devizni varčevalci, vključno s podružnicami Ljubljanske banke na Hrvaškem. Republika Hrvaška je nato s svojo zakonodajo urejala, kako bo razrešila ta problem na svojem ozemlju. Razrešila ga je za veliko večino bank in bančnih entitet na svojem ozemlju, tudi za podružnice Jugobanke, le za Ljubljansko banko d.d. Glavno podružnico Zagreb želi Hrvaška prevaliti breme na Slovenijo.

Ožura tako poudarja, da so izjave hrvaškega predsednika tudi v nasprotju s pravnimi dejstvi, ki so sestavni del hrvaškega pravnega reda.