Torek, 20. 4. 2010, 7.48
10 years, 6 months
Osebni dosje št. 584
Živimo v času, ko se skoraj nihče ne upira – tudi tisti ne, ki bi se z razlogom, obubožani delavci, denimo – in ko ni na vidiku nobenega okupatorja. Kaj bi torej praznovali na ta dan? Predlagam, da združimo 23. in 27. april – svetovni dan knjige in dan upora – tako, da vzamemo v roke izjemno knjigo Igorja Omerze z naslovom Edvard Kocbek, Osebni dosje št. 584 …
Upravičeno. Dnevu upora smo včasih rekli dan OF (Osvobodilne fronte slovenskega naroda), Edvard Kocbek pa je bil eden od njenih ustanoviteljev in prvih voditeljev. Pred vstopom v to enkratno združbo komunistov, krščanskih socialistov, liberalno nastrojenih sokolov in samostojnih kulturnikov je bil Kocbek predvsem pesnik, eden najboljših v svojem času. Z vstopom v OF pa je ta do takrat knjižni postal tudi politični človek. Nad tovarištvom s komunisti je bil sprva iskreno navdušen, v dnevniškem romanu Tovarišija (1949) je tej postavil večni literarni spomenik. V svoji ljubezni do tovarišev jim je kar naprej popuščal, februarja 1943 podpisal Dolomitsko izjavo in jim tako prepustil vodilno vlogo v OF. Ker jim je s svojim vztrajanjem pri avtonomnosti partnerjev znotraj te navidezne koalicije postal nadležen, so ga že leta 1944 poslali na jug, v Slovenijo se je za stalno vrnil šele leta 1946. Nekdanje soborce je nadlegoval z vprašanjem, ali so po koncu vojne v Sloveniji res pobili od Angležev vrnjene domobrance.
Sprva so mu brezsramno lagali, da ne, da so ti še vedno na prevzgoji. Ko ta pravljica ni več držala vode in ko je človeško tragiko partizanov in domobrancev literarno »izenačil« v zbirki štirih novel s skupnim naslovom Strah in pogum (1951), so sklenili, da se tega nadležnega kristjana odkrižajo. Ubiti ali zapreti ga bi bilo »kontraproduktivno«, zato so ga raje prisilno upokojili in poslali v hišni pripor. Ta izjemno občutljivi in v resnici nikomur nevarni človek je postal najbolj nadzorovana oseba v tej deželi. Stene njegovega stanovanja so imele elektronska ušesa, prisluškovali so njegovim telefonskim pogovorom, odpirali njemu namenjeno ali od njega oddano pošto, mu sledili, ga vabili na »pogovore«, ga obkrožili z desetinami ovaduhov, med katerimi je bil najdejavnejši diabolični literat Jože Javoršek alias Piette.
Kocbek knjigo napisal s pomočjo ovaduhov, zasliševalcev in "analitikov"
Književnik Kocbek je svojo najobsežnejšo knjigo napisal z avtorsko pomočjo svojih ovaduhov, zasliševalcev in "analitikov": 7500 strani obsegajoči tajni Osebni dosje št. 584! Igor Omerza je zmogel neverjetno potrpljenje in dar, da se je prebil skozi to udbovsko goščavo in iz njenih virov sestavil izjemno berljivo "politično grozljivko", eno najbolj branih knjig v tej deželi v tem času, tudi v dneh okrog OF, ki je brez Kocbeka ne bi bilo … Zato je prav, če ta dela prost dan, ko se zagotovo ne bomo nikomur uprli, vsaj nekateri namenimo branju knjige o tem duhovno in telesno upornem človeku, ki nam je slej ko prej za zgled. Za zgled, kako se upirati tistim, ki te hočejo kot človeka zlomiti ali vsaj upogniti – ti pa so dejavni tudi danes in tu.