Manj od glavarine, manj od kohezije, regionalizacija pa v bunkerju

Občine v primerjavi z državo niso preveč zadolžene Ena od razširjenih splošnih ocen je, da so občine, ki naj bi jih bilo za naše razmere tudi mnogo preveč, zelo zadolžene. "V slovenskem skupnem dolgu pomeni zadolžitev občin približno dva odstotka BDP-ja, medtem ko dolg države znaša že okrog 50 odstotkov BDP-ja. Ob upoštevanju, da se na lokalni ravni izvaja večina investicij v javnem sektorju, brez njih pa bi še dodatno ugašala delovna mesta, lahko ugotovimo, da zadolženost občin celovito gledano ni posebna težava, lahko pa je težava z vidika posamičnih občin," pravi dr. Ivan Žagar, predsednik Skupnosti občin Slovenije, župan občine Slovenska Bistrica in vodja slovenske delegacije v odboru regij EU, mnogi pa se ga seveda spominjajo tudi kot nekdanjega ministra za lokalno samoupravo v prvi Janševi vladi.

Vztrajno manjšanje glavarine Večja težava se Žagarju zdi financiranje občin, saj so, kot pravi, občine v preteklih letih, zato ker se ni dvignila glavarina oziroma povprečnina – to je na prebivalca v državi ugotovljen primeren obseg sredstev za financiranje z zakonom določenih nalog občin –, izgubile precejšen del sredstev, dodatno pa so jih izgubili tudi zaradi nižanja glavarine v letošnjem letu. Ob tem se na ministrstvu za finance ukvarjajo z zamislijo, da bi posegli v obstoječi zakon o financiranju občin, kar bi seveda pomenilo še manj sredstev za občine s strani države.

Na skupnem oktobrskem srečanju Skupnosti občin in Združenja občin Slovenije v Celju je več kot sto županov nasprotovalo spremembam obstoječe zakonodaje o financiranju občin in nižanju glavarine. Kot so ugotovili takrat, se je zaradi državnega primanjkljaja financiranje občin že zmanjšalo za 120 milijonov evrov. Kot tudi ugotavljajo izračuni obeh organizacij, ki zastopata slovenske občine, bi morala biti povprečnina za letošnje leto 630 evrov, je pa 543 evrov, medtem ko bo za prihodnje leto, po pred kratkim sprejetem proračunu, znašala 536 evrov.

V slovenskih občinah se zavedajo težavnih razmer, v katerih se je znašla država, zato so tudi pristali na nižje povprečnine, a hkrati tudi zahtevajo, da se občinam znižajo nekateri stroški. Z vlado so tako dosegli sporazum o desetodstotnem znižanju zakonskih nalog občine.

Veliko manevrskega prostora za varčevanje v občinah ni "Našo občinsko upravo smo že precej zmanjšali, na mehek način, saj je šlo nekaj ljudi v pokoj. Sicer pa je naša uprava minimalna in kaj veliko ne moremo narediti," pravi Ivan Žagar. Ko smo ga vprašali, kako bodo izvajali drugi del zakona o uravnoteženju javnih financ, ki nalaga vodstvenim delavcem poslovanje ob manjšem obsegu denarja za delovanje, je dodal: "Kar zadeva javni sektor, kaj veliko manevrskega prostora ni, saj so podpisne pogodbe, razen če pride do sistemskega dogovora. Tipični stroški občin so skozi sistem plač v javnem sektorju in pa materialni stroški. Zadnji so precej vezani na cene goriv, za katere vemo, da so v zadnjih letih narasle za 50 odstotkov, zaradi povečane brezposelnosti pa so se povečali tudi stroški sociale, ki jih imamo v občinah. V naši občini smo že pripravili proračun za naslednje leto in upoštevali nekaj teh znižanj v zavodih, tudi na račun kakšnega delavca manj, na predšolski in šolski vzgoji pa sploh nimamo mehanizmov, da bi tam karkoli naredili."

Po novem letu sproščene cene komunalnih storitev Kar zadeva komunalno področje, se Žagar obregne še ob nekatere, po njegovem nesmiselne stroške, ki jih imajo v občinah, na primer ob finančna jamstva za odlagališča odpadkov, za menjavanje vodomernih števcev na vsaka tri leta, čeprav imajo garancijsko dobo deset let in tako dalje.

Ob tem pa velja povedati, da bodo po novem letu občine lahko spet same oblikovale cene komunalnih storitev, kar bi lahko pomenilo dodaten priliv, a je treba tudi upoštevati, da velja pri tem ravnati premišljeno, saj bi drastičen dvig cen lahko pomenil novo ogorčenje občanov in še večje nezadovoljstvo z občinskimi oblastmi.

Občinam se obeta manj sredstev iz evropske kohezijske politike Poleg zaostrenega financiranja občin doma v prihodnjem letu tudi nič kaj spodbudne slike za občine ne kažejo možnosti financiranja iz evropskih sredstev, namenjenih kohezijski politiki in skladom za evropski regionalni razvoj. Kot kaže zdajšnji razvoj dogodkov ob sprejemanju evropskega proračuna, naj bi bil ta manjši za okrog 100 milijard oziroma 70 milijard po zadnjem predlogu predsednika Evropskega sveta Van Rompeyja.

"V evropskem proračunu gre približno dve tretjini sredstev za dve politiki, kmetijsko in kohezijsko politiko, v merjenju moči in interesov najmočnejših članic pa je na udaru predvsem zadnja, čeprav v odboru regij absolutno zahtevamo, da se ta sredstva ne krčijo, saj pomenijo tudi ustvarjanje delovnih mesta za mlade in zagon gospodarstva," pravi Ivan Žagar.

Čeprav, kot še dodaja, je zadnji predlog, ki je na mizi, nekoliko bolj optimističen, a dokler pogajanja ne bodo končana, je težko karkoli napovedovati, razen dejstva, da bo za Slovenijo tega denarja manj, kot ga je bilo v iztekajoči se finančni perspektivi.

Kohezijska sredstva, edina sredstva za razvoj? "Verjetno bodo evropska kohezijska sredstva edina evropska sredstva, ki jih bomo v Sloveniji sploh imeli za investicije v prihodnje, zato jih bo treba zelo pametno usmeriti. Kar zadeva Slovenijo, imamo sicer srečo, da bo v novi finančni perspektivi razdeljena na dva dela, sicer bi izgubili še več. Zahodni del, z Ljubljano kot središčem, dosega namreč 106 odstotkov razvitosti EU, v vzhodnem delu pa je ta delež na 70 odstotkih. Zato, ko se bodo pripravljali operativni programi, bi bilo nujno, da se sredstva ločijo na vzhodni in zahodni del, sicer lahko prihaja do prelivanj, kar pa ni korektno in se je dogajalo v tej finančni perspektivi," še poudarja Ivan Žagar.

Bomo milijardo pustili v Bruslju? Ko na eni strani vlada bojazen, da bo kohezijskih sredstev manj, pa ves čas tudi poslušamo, da evropskega denarja sploh ne znamo uporabiti. Na primeru njihove občine Slovenska Bistrica Žagar pojasni, da je tisti del evropskih sredstev, kjer občine same peljejo postopke, v celoti izčrpan, kjer pa je treba iti skozi državne procedure in usklajevanja, pa zadeve potekajo bistveno počasneje, zato se boji, da Slovenija vseh sredstev ne bo uspela v celoti izčrpati. "Na eni strani nimamo denarja, na drugi pa se lahko zgodi, da bomo od štirih milijard, ki nam pripadajo, eno pustili v Bruslju. Prej so se ta obdobja za črpanje tudi podaljševala, zdaj pa se bojim, da te možnosti zaradi finančnih težav tudi v EU ne bo več," je zaskrbljen Žagar.

Nov poskus regionalizacije Slovenije, razsipnost ali nujnost? Ob vseh teh krčenjih, omejitvah in zaostrenih pogojih poslovanja in protestih, ki so naperjeni proti občinskim veljakom, pa se poraja tudi vprašanje, ki je že kar nekoliko potonilo v pozabo: kako je s projektom regionalizacije Slovenije? Kot je znano, za projekt v preteklih letih ni bilo politične volje, še najbliže je bila uresničitev med prejšnjo Janševo vlado, ko je bil naš sogovornik dr. Ivan žagar, minister za lokalno samoupravo. Takratna opozicija je namreč glasovala za spremembe ustave, ki bi omogočile začetek postopkov za regionalizacijo, zakon o pokrajinah je šel že skozi drugo branje, potem pa se je ustavilo.

"Ko smo se bližali volitvam, so nekateri začutili, da bi na njih lahko uspeli, regionalizacija pa bi jim seveda odvzela nekaj moči, saj bi se sredstva za lokalno samoupravo zaradi regionalizacije podvojila. Politične volje tako ni bilo več," se spominja takratni snovalec regionalizacije Ivan Žagar.

Kako pa je s politično voljo glede projekta regionalizacije danes? Bi to v javnosti v teh razmerah razumeli kot nepotrebno razsipništvo in je zato ta projekt še za nekaj časa politično mrtev?

"Bojim se, da politične volje ni, vendar pa sem prepričan, da je regionalizacija nujna. Sicer pa so poskusi regionalizacije tudi reševanje nesorazmerij v regionalnem razvoju skozi interventne zakone, kot je bil zakon o Pomurju. Samo na takšen način se iz Ljubljane ne da reševati težave razvoja Pomurja, temveč je treba akterjem na terenu naložiti jasno odgovornost za lastni razvoj. Ob tem pa je nevarno, da bi se zdajšnji položaj izkoristil za dodatno centralizacijo, ker bi to spet pomenilo osiromašenje preostalih delov države. Središče pa je lahko močno samo takrat, ko ima močno zaledje," je še prepričan Ivan Žagar.