Kristan: Bolniki se fizično in psihično znašajo nad osebjem

Asist. dr. Anže Kristan, dr. med., spec. travmatologije, je vodja travmatološke urgence v Ljubljani. Dr. Kristan je tudi tisti, ki vse pogosteje opozarja na težave, s katerimi se spoprijemajo na travmatologiji. In kot pravi, je z dušo in srcem pri bolnikih, ki potrebujejo travmatološko oskrbo.

"Kot družba se moramo odločiti, kakšno zdravstvo hočemo. Ali hočemo takšno zdravstvo, kot ga imamo zdaj? S tem, da je treba vedeti, da je zdajšnje zdravstvo takšno tudi zaradi visoke stopnje osebnega angažmaja in etičnega pogona," pojasnjuje Kristan.

In dodaja, da tak sistem nekaj časa lahko deluje, tudi če šepa. Vendar pa se na neki točki sesuje in tudi posamezniki ne morejo več delati tako, kot bi si želeli.

V tem trenutku smo po besedah našega sogovornika v slovenskem zdravstvu blizu te točke. Zakaj? Ljubljanska travmatologija se je namreč v hudi kadrovski stiski znašla po tem, ko šest od devetih zdravnikov, ki tam delajo, ne morejo zaposliti, saj morajo upoštevati zakon, ki pravi, da tega ne morejo storiti, dokler nista sprejeta program dela in finančni načrt.

Kako bi orisali trenutne razmere na travmatologiji? Ta trenutek je najbolj aktualno to, da smo bili prisiljeni zmanjšati ekipe, ki delajo na urgenci. Kadar so normalne ekipe, se v 24 urah zamenja sedem zdravnikov čez dan in šest čez noč. Zdaj jih čez dan dela samo pet.

Zdravniki, ki nam manjkajo, skrbijo za lažje poškodbe. Teh lažjih poškodb pa je od 70 do 80 odstotkov. Ti zdravniki količinsko opravijo zelo veliko dela, saj v povprečju na dan pregledamo okoli 200 bolnikov, s tem da jih je v mirnih obdobjih malo manj, pozno spomladi in zgodaj jeseni pa jih je čez 300.

Konkretno: na hodniku B, ki je hodnik za lažje poškodbe, sta prej delala dva zdravnika z dvema ekipama, se pravi s sestro in administratorko. Zdaj to delo opravlja samo eden. Lahko si predstavljate, da se čakalna doba podaljša. Sicer uporabljamo triažni sistem, kar pomeni, da se pacient vpiše, posebej kvalificirana medicinska sestra oziroma tehnik ga na hitro intervjuja in ga razvrsti v eno od triažnih skupin glede na ogroženost oziroma nujnost hitre obravnave.

Za vsako triažno skupino se točno ve, koliko časa je maksimum, da ga zdravnik pogleda. Ne govorimo o tem, da je obravnava končana, ampak o tem, da pride do zdravnika.

In tako se dogaja, da bolniki čakajo tudi po več ur. Ker ljudje toliko časa čakajo, je težav seveda več: - Samo čakanje, saj človek težko čaka, tudi če je malo poškodovan. - Nastaja gneča, saj ima vsak poškodovanec vsaj enega spremljevalca. V zdajšnjih hodnikih je to nenormalno natrpano. - Ko je nekdo vpisan recimo v zeleno skupino, nikjer ne piše, da se mu stanje ne bo poslabšalo. Z manjšimi ekipami je namreč nemogoče delati retriažo – če bilo vse normalno, je šla ena sestra na od 15 do 30 minut po urgenci in preverila, kako je s pacienti. To je zdaj nemogoče.

Ta trenutek je stanje na urgenci, predvsem kar zadeva lažje poškodbe, precej katastrofalno. Za zdaj zagotavljamo, da so težji bolniki takoj obravnavani, ampak smo tudi tukaj že čisto na robu.

Kakšni bodo ukrepi – kratkoročno? V prihodnjih dneh bomo poskušali razmere z notranjimi rezervami urediti. Prek pogodbe tako začnejo delati dva kolega, ki sta trenutno sicer brez službe, in dva upokojena kolega.

Kakšni so vzroki za nastali položaj? Tako stanje traja od začetka februarja. S tem, da na začetku to ni bilo tako vidno, ker je bilo manj poškodovancev. To se je zgodilo zato, ker ni bil sprejet finančni načrt zavoda, po zakonu pa se ne sme zaposlovati novih delavcev, novih zdravnikov.

Kot za zdaj kaže, finančni načrt še nekaj časa ne bo sprejet. Kakšni so vzroki, da finančni načrt ni bil sprejet? Ministrstvo za zdravje da navodila in ta navodila je poslalo pozno, šele proti koncu februarja. Šele takrat začnejo teči časovni roki, da se to uskladi. Zdaj smo konec marca in nič se še ni zgodilo. Če bi bilo od zdaj naprej vse v redu, bi se lahko vrnili k običajnemu načinu dela maja.

Pa vendar – težava verjetno ni nastala z včeraj na danes? Že več let urgenca deluje na meji. Že več let ni bilo narejenih sprememb, ki bi omogočile, da bi se kadrovsko in prostorsko tako okrepili, da bi bili sposobni zadeve peljati kljub nihanjem, ki so vedno prisotna.

Še enkrat poudarjam, kakovost oskrbe na ta način ni padla, se pa razmere poznajo pri količini. Čakalne dobe se podaljšujejo. Paciente obravnavamo na način, ki si ga zaslužijo, se pa to zgodi pozno.

Koliko konkretno čaka nekdo, ki pride na urgenco z lažjo poškodbo? Sedem ur je povprečje. Odvisno je od ure v dnevu in od dneva.

Ampak urgenca mora delovati. Res je. Kar zadeva lažje poškodbe, mi pokrivamo približno eno tretjino Slovenije. Kar zadeva težje poškodbe, kjer so še premestitve, pa pokrivamo večji del Slovenije.

Kar zadeva težje poškodbe, je raven oskrbe za zdaj absolutno primerljiv z vsemi razvitimi državami, od tega, kako so oskrbljeni, do rezultatov te oskrbe. V širši regiji smo namreč eden redkih centrov, ki ima prisotne specialiste vseh specialnosti 24 ur na dan.

Ali v tem času, ko pri vas vladajo res slabe razmere, ni bilo nobenega kritičnega primera, za katerega bi lahko rekli, da je bil posledica pomanjkanja zdravnikov? Ne še. Se pa bojimo, da se bo to zgodilo. Ravno zaradi tistih, ki veljajo za lažje poškodovance in morajo tako dolgo čakati na obravnavo. Vmes se lahko zgodi karkoli. Vsak dan hodimo po tanki črti.

Do zdaj se je govorilo o bolnikih, kaj pa te razmere pomenijo za vas zdravnike? Rad bi povedal, da mi to delo opravljamo, ker ga opravljamo radi. Radi pa seveda delamo kakovostno, zato si že znotraj teh ekip skušamo pomagati, se poskušamo prilagajati. Delamo vse, kar lahko. Trudimo se, da dežurstvo izpeljemo do konca.

Je pa prisoten občutek, da nimaš vsega pod nadzorom, zato smo bistveno bolj utrujeni. In če si utrujen, se lahko kaj zgodi. Poudarjam pa, da mi kot zdravniki več kot to, da delamo maksimalno in da opozarjamo na težave, ne moremo narediti. Na dolgi rok bodo trpeli bolniki, saj se vse dogaja zaradi njih. Na splošno je na bolnikih, da rečejo, da jim je v redu tako, kot je.

Kaj pa rečejo bolniki? Kakšne so izkušnje? Bolniki se verbalno in fizično znašajo nad zaposlenimi. Takrat, ko se pojavijo novinarji s kamerami in mikrofoni, pa ničesar ne rečejo, ne bodo se pritožili in ne bodo rekli, da se tega ne gredo več. Mi tega ne moremo reči, ker oni nas potrebujejo. Lahko pa oni rečejo, da je nekaj treba narediti.

Konkretno: kaj bi bilo treba najprej narediti? Prva stvar: po vsej Sloveniji se gradijo urgentni centri, ljubljanski stoji. Dejstvo pa je, da vsi najtežji poškodovanci pridejo k nam.

Druga stvar: tudi ko bo nova stavba urgence, bo znova zelo dobro poskrbljeno za najhujše poškodovance, ki tudi največ potrebujejo. Treba pa je poskrbeti tudi za manjše poškodbe, kar pomeni, da je potrebna kadrovska okrepitev. Prostori so lahko super, vendar če dela malo ekip, obravnave ne morejo biti hitrejše.

Možnost pa je tudi, da se spremeni zdravstvena politika. Teh 80 odstotkov lažjih poškodovancev, ki pridejo sem, večinoma ne potrebuje pregleda na urgenci, ampak potrebujejo pregled zdravnika. Recimo družinskega zdravnika. Vendar pa razumem družinske zdravnike, ki jih je prav tako malo, in če ima nekdo polno čakalnico, seveda nima časa obravnavati tudi takih bolnikov in je bistveno lažje, da jih pošlje na urgenco.

Preseliva se z urgence na ambulantne obravnave in čakalne dobe. Konkreten primer: lani se je nekdo poškodoval na smučanju. Vi ste ga operirali, letos bi mu morali na operaciji odstraniti vijake. Termin za operacijo je dobil aprila leta 2016. Kako je to mogoče? Ta poškodovanec je bil tako kot mnogo Slovencev poškodovan na smučanju in zlom goleni je indikacija za takojšnjo operacijo. Tak poškodovanec pride na urgenco s hudo travmo, pregleda ga specialist, določi se indikacija za operacijo in operacija se opravi.

Že deset let uporabljamo materiale za implantate, ki so vrhunski in jih načeloma ni treba odstranjevati. So pa določene regije v telesu, kjer ta material začne motiti in ga je treba odstraniti. Ta operacija ni nujna, vendar pa je naš cilj, da se pacient vrne k vsem normalnim aktivnostim. Pri takih primerih imamo čakalne knjige, takega pacienta v to knjigo vpišemo in dobi datum april leta 2016.

Vendar pa tudi ta datum ne velja nič, ker že od jeseni takih operacij sploh ne delamo več. Razlog je v tem, da imamo na travmatologiji tri operacijske dvorane zaprte – zaradi neprimernosti. V dveh smo operirali akutne stvari, v eni pa skrbeli za odstranitve. Za akutne primere smo se preselili, s prerazporeditvami smo prišli do dveh dvoran. Ta trenutek tako nimamo nikjer prostora, kjer bi lahko opravljali odstranitve.

Kaj se torej zgodi s temi pacienti? Tem pacientom se ponudi, da gredo na poseg v druge bolnišnice, kjer imajo bistveno manj pritiska svežih poškodovancev, proste operacijske dvorane in prost program.

Težava pa se pojavi, ko poškodovanec zaupa tistemu, ki ga je operiral. Večina ne gre drugam, čeprav vedo, kaj jih čaka.

In kaj se bo recimo zgodilo s konkretnim primerom? Ne znam odgovoriti na to vprašanje. Čakalna vrsta se ves čas daljša, ker se dodajajo vedno novi pacienti. Kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ne vem.

Je pa dejstvo, da so najdaljše čakalne vrste ravno pri posegih in operacijah, ki so za zasebnike najdonosnejši – proteze, ortopedske operacije in podobno. Se pravi, da gre lahko tisti, ki ima denar, k zasebniku in bo deležen hitre obravnave. Bojim se, da je to namen. Bojim se, da je namen, da bi se posegi, kjer ni pričakovanih zapletov in so dobičkonosni, preselili v zasebni sektor.

Kot travmatolog po duši in srcu ostajam tukaj. Bolj ko bodo pacienti poškodovani, manj bodo zaželeni pri zasebnikih. Taki pacienti pomenijo tudi večji strošek, ki ga recimo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ne pokrije v celoti in predstavlja izgubo.

Kako narediti korak naprej? Ljubljanska urgenca je stara, narejena je bila pred dobrimi 30 leti, ko je bilo vse v redu. Travmatologija ima na primer enako število operacijskih dvoran že vsa ta leta, čeprav je pacientov več in so indikacije širše. Mi pa funkcioniramo.

Po vsem svetu kirurgija prinaša denar in zato bolnišnica naredi vse, da kirurgija nemoteno poteka. Pri nas pa ni tako. Mi smo dolžni opravljati najtežje operacije, ZZZS pa teh ne plača v celoti. Narejen je letni načrt, koliko kakšnih operacij bomo opravili, in ZZZS plača zgolj pet odstotkov presežka. Ne smejo se podaljševati čakalne dobe, vsi morajo biti obravnavni. V gospodarstvu bi se preprosto zaprli in počakali na nov denar.

Politika pa se ne odloči, da bi zdravstvu namenila nov denar. Lahko bi se recimo prispevna stopnja za nekaj malega zvišala, lahko bi se določen del denarja, ki gre za cigarete, alkohol ali bencin, namenil zdravstvu. Prometne nezgode, kajenje in alkohol so recimo vzroki za veliko zdravstvenih težav. Ne najde se načina, da bi se zdravstvu namenil nov denar. Vsi sicer vemo, da je denarja v zdravstvu dovolj, vprašanje pa ostaja, kam ta denar gre. So področja, kjer so nekateri nenormalno obogateli.

Kdo je tisti, ki lahko kaj spremeni? So ljudje, ki imajo vpliv, in tistim je treba jasno povedati, kakšno zdravstvo želimo. Ti ljudje so voljeni in na štiri leta preverjamo, komu bomo zaupali. Kakšno zdravstvo bomo imeli, ni stvar politike, ampak stvar družbe. Če se mi odločimo, da smo zadovoljni s tem, kar imamo, si bodo politiki oddahnili. Tisti, ki imajo zveze in denar, bodo tako zdravstvo kot do zdaj zagotovo še imeli.

Kot je pred kratkim dejal naš predstojnik Matej Cimerman, je to socialno zdravstvo. Vsi smo enaki, samo da so nekateri malo bolj enaki. In tistim, ki so bolj enaki, je vseeno.