Komentar: OECD in nič več!

Slovenija je v "ciljni ravnini", se je včeraj v Parizu prav po tekaško izrazil zunanji minister Samuel Žbogar. Po pogovoru z generalnim sekretarjem Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Josejem Angelom Gurrio, je namreč izrazil pričakovanje, da bo naša država že na prihodnjem ministrskem zasedanju sveta OECD 27. maja sodelovala kot polnopravna članica kluba razvitih. Lepo! Slovenija je svojo prošnjo vložila že marca 1996, maja 2007 pa je Pariz, kjer je sedež te organizacije, našo državo končno uradno povabil k pristopnim pogajanjem. In zdaj se bo torej zgodilo, po skoraj poldrugem desetletju čakanja, da bo Slovenija postala 33. članica. Številka sploh ni pomembna. Pa čeprav nas je že leta 2000 prehitela Slovaška, verjetno nas bosta še Čile in Izrael, ampak končno se bomo tudi mi znašli v klubu velikih oziroma organizaciji najbolj razvitih držav, katerega začetki segajo v leto 1960, ko je OECD nasledil svojo predhodnico Organizacijo za evropsko gospodarsko sodelovanje (OEEC), ki je bila ustanovljena daljnega leta 1948 na pobudo ZDA. Slednja je namreč želela pridobiti vpliv na povojno dogajanje v Evropi zlasti zaradi strahu pred širjenjem komunizma. OECD je postal klub najrazvitejših, ki bo tudi Sloveniji nenazadnje omogočil boljšo prepoznavnost in seveda tudi samo boniteto. Zato članstvo v elitnem klubu ni cilj, ampak sredstvo, ugotavlja slovenski zunanji minister. Čeprav ostaja grenak priokus, da nas je pri vstopanju v OECD prehitela prenekatera država, ki po razvitosti nikakor ni pred Slovenijo, pa če omenimo samo še Madžarsko ali Poljsko. Politika je tudi v elitnem "pariškem klubu" žal na prvem mestu. Pa to zdaj niti ni več pomembno. Pomembneje je,da si bo Slovenija z vstopom v OECD odprla vrata do številnih analiz, mnenj, priporočil in predlogov tudi ekonomskih strategij, ki jih ustvarjajo številni ugledni strokovnjaki "elitnega" kluba v Parizu. In "deželica" kot izrazito mala ekonomija, izvozno žal, zelo odvisna od zahodne Evrope, te nujno potrebuje. Ne samo zaradi "večnega" nezaupanja do domačega znanja in pameti, ampak zlasti zato, ker je Slovenija zaradi svoje ekonomske majhnosti še kako na prepihu. Kako bomo znali polnopravno članstvo v "klubu" zares unovčiti, je že drugo vprašanje? Pa raje ne bi spet o zimzelenem slovenskem problemu – eno je teorija, drugo pa je praksa …