Kdo je v resnici oče slovenskega naroda

Janez Bleiweis se je rodil 19. novembra 1808 v Kranju očetu trgovcu in posestniku Valentinu Bleiweisu. Na dunajski univerzi je študiral medicino, po vrnitvi v domovino pa je leta 1842 postal tajnik Kranjske kmetijske družbe. Sodelovanje v tej družbi, katere glavna naloga je bila širjenje sodobnih kmetijskih metod med kmečkim prebivalstvom, je Bleiweisu omogočalo uspešno širjenje narodnobuditeljskih zamisli.

Bleiweis, kmetje in duhovniki V tem obdobju je bilo slovensko narodno ozemlje v okviru Habsburške monarhije razdeljeno na več dežel. Prevlado so imeli Nemci, prevladujoč položaj je imel tudi nemški jezik. Plemstvo na Slovenskem je bilo v veliki večini nemško čuteče, podobno v Bleiweisovem obdobju velja tudi za meščanstvo. Sloj, ki je bil dovzeten za narodno prebujanje, so bili prav kmetje, ki so tedaj predstavljali ogromno večino slovenskega prebivalstva. Bleiweis se je pri širjenju ideje slovenstva lahko oprl tudi na duhovščino. Ta je imela izjemno pomembno vlogo, slovenski duhovniki so bili takrat edini in najštevilnejši sloj slovenskih izobražencev, v času uvajanja osnovnega šolstva so bili tudi prvi učitelji. Kot opisuje v svojih spominih leta 1830 rojeni Janez Trdina, je bil prvi, ki mu je vcepil slovenskega duha, prav duhovnik, ki je bil učitelj na njegovi šoli.

Širjenje narodnobuditeljskih zamisli s pomočjo časopisa Bleiweis se je pri širjenju narodnih zamisli pomagal s sodobnim pripomočkom – mediji. Leta 1843 je kot član Kranjske kmetijske družbe predlagal ustanovitev časopisa Kmetijske in rokodelske novice oziroma pozneje samo Novice. Od ustanovitve časopisa do svoje smrti je bil urednik in glavni novinar. Novice so imele izjemen vpliv pri širjenju narodnobuditeljskih zamisli med kmeti in duhovniki, ki so bili tudi strastni bralci tega časopisa, Bleiweisa pa so postavile na čelo narodnobuditeljskega gibanja. 29. marca 1848 je bil v Novicah tudi prvič javno objavljen program Zedinjene Slovenije, ki ga je najprej oblikoval celovški stolni kaplan in narodni buditelj Matija Majar – Ziljski.

Ponemčeni Italijan, ki postane slovenski voditelj Poleg Bleiweisa in Korošca Majarja so imeli pomembno vlogo v narodnobuditeljskem gibanju tudi Lovro Toman (1827−1870), Etbin Henrik Costa (1832−1875) in sprva Dragotin Dežman (1821−1889). Toman je bil med drugim slovenski poslanec na Dunaju in znan govornik, pri nemških nasprotnikih slovenskega narodnega prebujanja pa je bil tako osovražen, da so deželo Kranjsko, osrednjo slovensko deželo, omalovažujoče razglašali za Tomanijo (nem. Tomanien).

Costa, čigar oče je bil Nemec italijanskih korenin, je bil Bleiweisova desna roka. Čeprav je imel nemško vzgojo in je bil sprva negotov glede svoje narodne identitete, se je na koncu odločil za slovenstvo. Bil je eden od vodilnih v Slovenski matici in telovadnem društvu Južni sokol, v letih 1864−1869 pa je bil ljubljanski župan. Bil naj bi prvi ljubljanski župan, ki je na magistratu izobesil slovensko narodno zastavo.

Slovenec, ki postane vodja kranjskih Nemcev Če se je Costa odločil za slovenstvo, pa je Dežman v drugi polovici svojega javnega delovanja ubral nasprotno smer. Sprva je bil Dežman vnet zagovornik slovenstva, a je nato prestopil na nemško stran in začel uporabljati ime Karl Deschmann. Glede razloga za ta korak sta dve različni razlagi: po prvi se je za to odločil iz užaljenega častihlepja, ker ni postal glavni v slovenskem političnem taboru, po drugi pa se je za ta korak odločil, ker je bil nasprotnik prevelikega poudarjanja povezovanja Slovencev s Slovani onkraj Kolpe in Sotle.

Od vseh t. i. prvakov slovenskega narodnobuditeljskega gibanja pa je bil osrednja politična osebnost prav Bleiweis. Njegovi privrženci so mu priznavali glavno vlogo in ga razglasili za očeta slovenskega naroda oziroma slovenske domovine, nekateri mlajši slovenski politiki, tudi tisti, ki so se pozneje z njim sprli (t. i. mladoslovenci), so ga skorajda ljubkovalno imenovali očka. Bleiweis − (staroslovenski) zagovornik postopnih korakov Za očeta naroda pa so ga označili tudi nemški nasprotniki, zlasti kranjski Nemci. Vendar je imela njihova oznaka Vater der Nation porogljiv prizvok, saj so trdili, da slovenski narod ne obstaja in da si ga je Bleiweis preprosto izmislil. Bleiweis je bil zagovornik postopnega izboljšanja položaja slovenskega naroda in je nasprotoval preveč radikalnim potezam, zaradi česar so ga od šestdesetih let 19. stoletja naprej kritizirali prej omenjeni mladoslovenci s Franom Levstikom na čelu (Bleiweisov krog pa so označevali za staroslovence).

Kljub mladoslovenski konkurenci pa je bil Bleiweis najpomembnejši politik in voditelj Slovencev vse do svoje smrti, 29. novembra 1881.