26. junija 1991 so se proti primorskim mejnim prehodom začeli valiti tanki jugoslovanske armade. Začela se je vojna za Slovenijo, v kateri so slovenske sile ubranile novoustanovljeno državo.
Že pred vojno za Slovenijo so se pojavile napetosti med Slovenijo in Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), ta je bila naklonjena centralističnim in unitarističnim silam: razoroževanje Teritorialne obrambe (TO) maja 1990, zasedba republiškega štaba TO-ja oktobra 1990 na Prežihovi ulici v Ljubljani, obkolitev učnega centra TO-ja v Pekrah pri Mariboru maja 1991.
Josef Šimčik – prva žrtev JLA-ja
Na demonstracijah proti obkolitvi učnega centra je padla tudi prva žrtev za samostojno Slovenijo – Mariborčana Josefa Šimčika je do smrti povozil JLA-jev oklepnik. Pekrski dogodki so bili napoved, da JLA ne bo križemrok opazoval slovenskega osamosvajanja.
Slovenska skupščina je 25. junija 1991 razglasila neodvisnost Slovenije in prevzela nadzor nad svojimi mejami. 26. junija zvečer je bila na Trgu republike osrednja proslava. Na mejnih prehodih so jugoslovanske table in zastave zamenjali s slovenskimi, določeni so bili mejni prehodi s Hrvaško.
Agresija JLA-ja nad Slovenijo
26. junija je zvezna vlada oziroma Zvezni izvršni svet (ZIS), ki ga je vodil jugoslovansko usmerjeni Hrvat Ante Marković, v Beogradu ob 3.30 (seja se začela 25. junija ob 21. uri) sprejel odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji. Na ozemlju Slovenije in tik ob njeni meji je bilo tedaj 32.000 pripadnikov JLA-ja.
JLA je že 26. junija začel zastraševanje, saj so čez dan njegova letala preletavala vsa večja slovenska mesta. Na Primorskem pa so se proti mejnim prehodom že začeli valiti tanki reškega korpusa, ki ga je vodil general Marijan Čad.
Prvi spopadi med Teritorialno obrambo in JLA-jem
27. junija ob 1.15 je protiletalska oklepna baterija JLA-ja pri Metliki prestopila državno mejo. Omenjeno baterijo so slovenske sile zgodaj zjutraj ustavile pri Pogancih, začeli so se prvi oboroženi spopadi med teritorialci in vojaki JLA-ja.
Enote JLA-ja so prodirale proti mejnim prehodom tudi iz drugih smeri, tako da je do konca dneva zasedel mejne prehode na večini meje in uničil nekatere kontrolne točke na meji s Hrvaško.
TO obkolila enote JLA-ja in osvobodila mejne prehode
Zato je Slovenija 28. junija mobilizira nove enote TO-ja, te se pomikajo proti mejnim prehodom, ki jih zasede JLA. Zato je JLA poslal v boj letala, ki so napadala cilje na Medvedjeku, Brniku, Šentilju, karavanškem predoru ter televizijske in radijske oddajnike.
Za izenačenje pritiska je Slovenija okrepila ofenzivo TO-ja, slovenske akcije so postajale vse bolj ofenzivne, slovenske sile pa so od obkoljenih jugoslovanskih enot zahtevale takojšnjo predajo.
Slovenija razglasila enostransko premirje
Taktika je bila uspešna, saj je bilo do 17. ure 28. junija v slovenskih rokah že sedem mejnih prehodov. V blokiranih vojašnicah so imeli poveljniki vse večje težave, saj so iz enot množično bežali vojaki slovenske, hrvaške in albanske narodnosti.
Slovenija je 2. julija enostransko razglasila premirje. Kljub temu se nadaljujejo manjši spopadi – do 4. julija so bili v slovenskih rokah vsi mejni prehodi.
V ospredje stopila diplomacija
Na dan agresije je bilo v Sloveniji 22.000 agresorjevih vojakov in častnikov. Dva tisoč se jih je po bojih umaknilo iz Slovenije, 8.000 jih je zbežalo ali pa so jih slovenske sile zajele. JLA-ju je po koncu spopadov ostalo le še 12.000 vojakov, medtem ko je bilo 9. julija pod orožjem še več kot 30.000 pripadnikov TO-ja.
Vse bolj je namesto boja stopala v ospredje diplomacija. Tujina, ki je najprej menila, da bo JLA hitro opravil s Slovenijo, se je diplomatsko vpletla.
Umik JLA-ja iz Slovenije
Na začetku julija 1991 so se tako po posredovanju Evropske skupnosti na Brionih začela pogajanja med Slovenijo, Hrvaško in Jugoslavijo. Sedmega julija so podpisali t. i. Brionsko deklaracijo, ki jo je slovenska skupščina potrdila 10. julija.
Z njo je Slovenija uradno za tri mesece zamrznila osamosvajanje, v resnici pa je le še pospešila njegovo izvajanje. Predsedstvo Jugoslavije je 18. julija odločilo, da naj se JLA v treh mesecih z orožjem in opremo umakne iz Slovenije.
Vojna je zahtevala 76 mrtvih in več sto ranjenih
Zadnji vojaki so Slovenijo skozi koprsko pristanišče zapustili v noči na 26. oktober. S tem se je prvič zgodilo, da na slovenskih tleh ni bilo tujih čet.
Vojna je zahtevala 76 žrtev: 19 na slovenskih strani, 45 na strani JLA-ja, 12 tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO-ja so zajele 4.693 pripadnikov JLA-ja in 252 pripadnikov zvezne milice oziroma policije. JLA je imel v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in šest helikopterjev.
4
