Jurij Žurej: Očitki Sazasa so namerna diskreditacija urada

"Dejstvo, da urad deluje zakonito, kažejo številne sodbe, ki so potrdile odločitve urada," je poudaril in dodal, da gre pri očitkih Sazasa za "namerno diskreditacijo državnega organa in njegovih zaposlenih".

Urad za intelektualno lastnino je aprila letos presodil, da Sazas krši 146. člen zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ker kot pooblaščenec EBU - Evropske zveze za radiodifuzijo, VG Media in AGICOA opravlja administrativno-tehnične posle in torej dejavnosti kolektivnega upravljanja pravic na avtorskih glasbenih delih ne opravlja kot svojo edino dejavnost. Sazasu ste odredili odpravo ugotovljene kršitve v 30 dneh. Kako so odgovorili? Postopek je v teku in ga ne komentiramo v podrobnostih.

Že lani ste od Sazasa zahtevali spremembo statuta, po katerem bi imeli vsi člani enake glasovalne pravice, toda v združenju trdijo, da je država od njih leta 1998 zahtevala popravek statuta tako, da morajo imeti tudi člane brez pravice glasovanja. Prepričani so, da bi morale biti glasovalne pravice sorazmerne z velikostjo avtorskega opusa, da bi bilo torej urejeno tako, kot v podjetjih, kjer imajo delničarji, ki so vložili velike vsote denarja, večjo glasovalno moč od nekoga, ki ima eno samo delnico. Kaj porečete na to? Urad je podal zahtevo, da morajo vsi avtorji in imetniki avtorskih in sorodnih pravic imeti pravico glasovanja. Urad za varstvo konkurence (UVK) je izdal delno odločbo, v kateri je navedeno konkretiziral. Tako odločitve urada kakor tudi odločitve UVK so javno objavljene ali javno dostopne v skladu z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. V teh dokumentih so navedene ustrezne pravne podlage za odločitev posameznih organov v skladu z njihovo pristojnostjo.

Na Sazasu menijo, da urad zastopa interese gospodarskih družb in uporabnikov glasbenih del, ki se plačilu nadomestil za avtorske pravice izmikajo in da ne prispeva k izboljšanju avtorske zaščite v Sloveniji, pač pa ravno nasprotno: omogoča nezakonito uporabo avtorskih del in s tem avtorjem jemlje kruh. Menijo tudi, da vaši nenehni pritiski na združenje vodijo k enemu samemu cilju - njegovi ukinitvi. Kako odgovarjate? Urad deluje v okviru svojih pooblastil. Na podlagi zakona o avtorski in sorodnih pravicah nadzoruje, ali kolektivne organizacije izvajajo svoje naloge v skladu s tem zakonom. Zoper vse odločitve je možno vložiti ustrezno tožbo na upravno sodišče, ki odloča o zakonitosti odločitve. Dejstvo, da urad deluje zakonito, kažejo številne sodbe, ki so potrdile odločitve urada.

Na zgornje očitke urad odgovarja, da gre za namerno diskreditacijo državnega organa in njegovih zaposlenih. Urad nikakor ne more v nobenem primeru omogočiti nezakonito uporabo avtorskih del. Kolektivne organizacije pa so tiste, ki morajo poskrbeti za uveljavljanje avtorskih pravic in so zato tudi pravi naslov za odgovore na prej navedene očitke.

Sazasu se večkrat očita, da ima monopol, sami pa trdijo, da jim ga je podelila država. Bi po vašem mnenju morali imeti več kolektivnih organizacij za zaščito iste avtorske pravice? Monopol je podelila zakonodaja. Le-ta ni sporen, dokler se upoštevajo pravila, na podlagi katerih je bil posamezni kolektivni organizaciji monopol podeljen in dokler se le-ta ne zlorablja.

Združenju ste večkrat zagrozili z odvzemom dovoljenja za kolektivno upravljanje avtorskih pravic, a se to do danes še ni zgodilo. Zakaj? Združenju Sazas urad ni zagrozil z odvzemom dovoljenja, opozoril pa je, da je odvzem mogoč, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji.

V Sazasu so napovedali odškodninsko tožbo zoper državo in nekatere javne uslužbence, tudi zoper vas. Kako komentirate? Utemeljenost tožb bo presojalo pristojno sodišče. Urad sicer meni, da gre v konkretnem primeru zgolj za še enega od poizkusov vplivanja na delo urada in poizkus pritiska za sprejem drugačnih odločitev urada ali za poizkus onemogočanja dela urada.

Država bo morala resno prevetriti trenutno stanje v državi, kjer nadzorovanci vse pogosteje zakonita sredstva uporabljajo kot metode izsiljevanja, zastraševanja in onemogočanja dela državnih organov in njegovih uslužbencev. Pri tem je zanimivo, da urad ne razpolaga za opravljanje nadzora in za branjenje pred očitki nadzorovancev niti približno z obsegom finančnih sredstev in številom zaposlenih, kot jih v konkretnih primerih za te naloge uporabljajo nadzorovanci.

Tožbe, kjer nadzorovanci gredo neposredno zoper zaposlene v državni upravi, so namenjeni temu, da le-ti ne bi več opravljali nalog. Povprečen javni uslužbenec si namreč ne more privoščiti dragih sodnih postopkov, česar se nadzorovanci zavedajo, in nekateri to dejstvo tudi očitno izkoriščajo. Javni uslužbenci smo predmet internih postopkov, predmet najrazličnejših inšpekcij, državnih organov, sodnih postopkov in medijskih linčev. Na drugi strani medtem že leta ti isti subjekti, ki so sprožili postopke zoper urad in njegove zaposlene, niso bili predmet ustreznih kontrol, saj sicer urad ne bi ugotavljal v svojih postopkih stvari, ki bi morale biti ob ustreznem nadzoru in delovanju vseh pristojnih organov rešene že leta nazaj.