Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Četrtek,
12. 8. 2010,
14.17

Osveženo pred

10 years, 7 months

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 12. 8. 2010, 14.17

10 years, 7 months

Jurij Sadar: Bilo je super

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Arhitekt Jurij Sadar je po prvih tekmah na Stožicah še bolj zadovoljen s svojim izdelkom kot prej. V intervjuju za SiOL je komentiral tudi vdor gledalcev na igrišče in pripombe gledalcev.

Kako ste se počutili na tekmah? Je bilo, kot ste pričakovali? Bilo je super. Ko načrtuješ, imaš predstavo, kako bo videti, a sam dogodek in množica ljudi presenetita. Želeli smo, da je športni dogodek v ospredju, da so ljudje zelo blizu dogajanja, da tudi tisti, ki sedijo v ozadju, vidijo obrazno mimiko športnikov. To je doseženo. Drugi vidik je varnost in dobro počutje. Tudi ta izkušnja je bila dobra. Oba objekta so ljudje po koncu tekem hitro zapustili. So bili, kot sta napovedovala, košarkarji kot gladiatorji in nogometaši kot atleti klasične Grčije? Ja, kljub skupnemu izhodišču, da je športnik čim bližje gledalcu, sta si objekta različna. Dvorana je bolj "cirkus", bolj osredotočena na sredino, tudi tisti, ki so na vrhu, vidijo. Je velika, visoka, lahka in prostorna. Stadion ne spada med večje evropske stadione, zato je narejen tako, da vstopamo nad tribunami v zelo pravilne koncentrične kroge. Vstopamo kot v mestno dnevno sobo. Notri pa nas preseneti težka streha, ki da monumentalnost, vtis velikosti prostora.

Zakaj sta stadion in dvorana kot iz različnih zgodb? Stadion je relativno majhen, dvorana pa velika. Ideja, ki se morda še ne razbere, je, da je stadion potopljen v zeleno streho parka. Ni samostojen objekt, ampak interjer. Dvorana pa je samostojen objekt in želi postati nova ikona Ljubljane in slovenskega športa.

Njena svetleča kupola se vidi več kot deset kilometrov daleč. In zelo lepo se vidi z letala, ki vzleta ali pristaja z Brnika. Končna slika bo zeleno-siva površina parka in kupola dvorane. Ta kupola se dnevno-nočno spreminja. Podnevi je zlata kupola in školjka, ki se odpira prek vijug proti parku. Zvečer je dematerializirana in se stopi z nebom. Vidiš le žareča okna dvorane, kjer se nekaj dogaja.

Je dvorana monumentalna tudi zato, da zasenči sosednje bloke? Ne. Ta dvorana ne tekmuje z okolico. Res je, da je severni Bežigrad v primerjavi z drugimi deli Ljubljane prostran in raven, zelene površine se odpirajo proti Savi, poleg tega pa ga zaznamujejo večje strukture, savski bloki s konicami in element naravnega gozdička. Želeli smo oblikovati ravnino parka, ki se v nekem delu odpira v krater stadiona, ki ima tudi ozelenjeno streho. Školjka dvorane pa postane nova velika struktura Ljubljane.

Odziv obiskovalcev in vaših kolegov je bil fantastičen, a nekaj pripomb vseeno je. Po nogometni tekmi so na igrišče vdrli gledalci. Tekmo je z nami gledal angleški arhitekt, ki nam je pomagal pri športnem delu. Rekel je, da gledalcev ne bi smeli spustiti na igrišče in bo Fifa to zagotovo kaznovala. Po njegovem višje ograje niso potrebne, ampak bi morali varnostniki spremljati občinstvo in takoj, ko bi opazili, da se na nekem delu nekaj dogaja, tam povečati število varnostnikov.

Je izpostavil še kakšno pomanjkljivost? Preveč je bilo sproščeno glede kart, ker so se ljudje preveč presedali. To se ne bi smelo dogajati. Sedeti moraš na tistem sedežu, za katerega imaš karto.

Gledalci košarkarske tekme v zgornjem delu dvorane so opazili, da sta bila akustika oz. ozvočenje slaba, da je preveč odmevalo. Prva generalka pokaže na stvari, ki jih je treba uskladiti, dodati ali naravnati. Zagotovo je akustika v dvorani tisto, na čemer bo treba še delati. Predvsem zaradi želje investitorja, da bo to objekt, kjer bodo kulturni dogodki najvišjega nivoja.

Je treba spremeniti ozvočenje ali akustiko? Oboje. Za boljšo akustiko je treba namestiti neke elemente, ki bodo dušili tako visoke kot nizke tone. Za ozvočenje je verjetno treba namestiti dodatne zvočnike in jih bolj natančno pozicionirati. Svoje bodo morali povedati strokovnjaki za zvok in akustiko. Zvok je tako kompleksna zadeva, da je običajno, da se končne meritve in prilagoditve izvedejo, ko je zadeva že zgrajena.

Iz 22. vrste, prve v zgornjem delu dvorane, se težko vidi čez ograjo. Med 12.500 sedeži imajo nekateri kakšno pomanjkljivost. Pri načrtovanju težiš k temu, da bi bilo čim večje število sedežev na idealnem položaju. To je bilo lažje narediti pri stadionu, kjer vsi vidijo vse. Pri dvorani pa zaradi kompleksnosti školjke nastajajo situacije, kjer je gledljivost delno ovirana. Ostaja dilema, ali se sedežev sploh ne namesti ali pa se jih proda zadnje, če je ta, ki jih kupi, vseeno rajši v dvorani kot doma, četudi bo malo slabše videl.

Težave so tudi glede semaforjev. Izza košev v dvorani se jih ne vidi, na stadionu pa je samo en in še ta majhen. Trenutna rešitev je začasna. Na stadionu bomo namestili dodatne semaforje, v dvorani pa bomo obesili kocko z zasloni na vse štiri strani. Med VIP prostorom in zgornjim delom bo po vsem obsegu dvorane bo še zaslon, na katerem se bodo vrtele informacije.

Zakaj so luči na stadionu na drogovih, zakaj niso pritrjene na rob strehe? Standard Fife za osvetlitev travnate površine zapoveduje, da mora biti dovolj svetlobe za televizijski prenos in da svetloba s svojim bleščanjem ne moti gledalcev. Žarometi, ki bi bili nižje, kot so zdaj, bi svetili gledalcem v oči.

In še dva najpogostejša očitka. Prvi: objekta sta za Ljubljano prevelika. To ni res. Veliko se je razmišljajo, kakšno kapaciteto naj imata. Stadion bi moral imeti za mednarodne tekme najvišjega ranga kapaciteto med 22.000 in 24.000. Za manj se je odločilo ravno zato, ker je bolje, da je poln, kot da zgolj zadosti kriterijem. Ima pa infrastrukturo za "orng" tekmo, saj je opremljen z VIP-prostori, s prostori za katering, medije, garderobe itd. V dvorani pa so zavese, ki lahko fizično ločijo zgornji del dvorane. Dvorana bo "polna", tudi ko bo 6000 gledalcev. Maksimalna kapaciteta pa omogoča prireditve, kot so zaključni turnir Eurolige v košarki, največji koncerti in podobno. Torej dogodke, ki presegajo merilo Ljubljane. Z dobrim vodenjem to ne bo samo ljubljanska ali slovenska dvorana, ampak …

Kot zdaj, ko Ljubljančani hodijo v Zagreb na koncerte? Ja. Obiskovalce bo črpala iz širšega zaledja.

Očita se tudi, da sta bili tekmi izsiljeni. Bi bilo tudi vam ljubše, če bi se objekta krstila šele, ko bi bil končan celoten park? Etapnost odpiranja ima neko logiko. Veste, da se je trgovski del zapletel, ker so partnerji odpovedali. Zato je odločitev, da se gre z javnim delom naprej in se ga da čim prej v uporabo, pravilna. Objekta sta funkcionalna, zakaj ju ne bi uporabljali? Hkrati bo to zdaj postala neka destinacija in bo lažje realizirati trgovski del. V končni fazi, ko se bo športno-profesionalni del parka, ki sta dvorana in stadion, povezal z nakupovanjem, rekreacijo, park&rideom, se bo ta projekt ločeval od drugih podobnih po svetu.

Je to vajin najboljši izdelek doslej? Zelo smo zadovoljni s tem, kar je nastalo. Po teh dveh dogodkih še bolj. Zgrajeno je, kar je bilo zamišljeno. Kaj je najboljše ali kaj je najljubše, ni vezano le na merila.

Do sedaj se je kot vajin najboljši izdelek najpogosteje omenjala stavba GZS. To je bil prvi tak projekt. Projekt 90-ih, projekt, ki je označil slovensko tranzicijo. Iz bolj toge, institucionalne Slovenije v bolj fleksibilno. Športni park Stožice bi lahko postal po svoji dimenziji in prepletenosti programa objekt, ki bi zaznamoval začetek 21. stoletja.

Ne spreglejte