Prek meja
Torek, 22. 10. 2024, 22.36
1 mesec, 4 tedne
Prek meja (17.): Jason Hartley
Jason Hartley o Slovencih: Moja največja frustracija je, da jaz bolj verjamem v vas kot pa vi sami vase #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,10
Britanec Jason Hartley je že kot otrok videl veliko sveta. Njegov oče je bil član britanskih Kraljevih letalskih sil, zato se je družina pogosto selila. To ga je zaznamovalo in tako pri 52 letih še vedno išče kraj, kjer se bo počutil doma. "To je prekletstvo takšnih družin. Vedno iščeš nekaj, česar v otroštvu nisi imel, karkoli to že je," je v intervjuju za Siol.net povedal Hartley. Začasen dom je našel v Ljubljani, a ga že vleče drugam – v Goriška brda, kar sicer ni nikakršno presenečenje, saj se v njegovem poslovnem in tudi zasebnem življenju vse vrti okoli dobre hrane in odličnega vina. Z njim smo se pogovarjali o tem, zakaj je pred 21 leti prvič obiskal Slovenijo, kako se prestolnica z leti spreminja, z njo pa tudi njeni prebivalci. Kot veliki gurman, v nekem obdobju svojega življenja tudi kuhar, je spregovoril o tradicionalni slovenski kuhinji, za katero pravi, da je ne cenimo dovolj, in našem vinu, ki ga želi poslati v svet.
S tokratnim gostom rubrike Prek meja se dobimo v lokalu blizu Lutkovnega gledališča. Lokacijo predlaga sam, saj tukaj vsak dan pije jutranjo kavo. "Res imajo najboljšo," reče ob pozdravu.
52-letni Jason Hartley je velik ljubitelj vina in kulinarike, ki verjetno bolje kot marsikateri Ljubljančan ve, kje v prestolnici se dobro je in pije. Že več kot 20 let se ukvarja z marketingom, je izvoznik slovenskega in italijanskega vina, uvoznik in distributer vina v Veliki Britaniji, ki organizira vinske kulinarične ture.
Na vsakem koraku ga spremlja kraška ovčarka Florence, ki mu družbo dela že štiri leta. Hartley ne zna slovensko, naučil se je le nekaj besed, zato da se lahko sporazumeva s psičko. Ta se namreč odziva le na ukaze v slovenščini, saj je prva leta svojega življenja preživela v zavetišču Gmajnice.
Pred štirimi leti je iz zavetišča posvojil psičko Brino, ki ji je nadel novo ime Florence. Lahko bi rekli, da sta si namenjena. Naš sogovornik je njen drugi lastnik, saj jo je pred tem posvojil moški in jo po tednu dni pripeljal nazaj. Letos spomladi, ko je iskal stanovanje v Ljubljani, sta s trenutno najemodajalko ugotovila, da je moški, ki je za teden dni posvojil Brino, pravzaprav njen bivši mož. Mogoče je tudi ta povezava pomagala, da je stanovanje na koncu oddala prav Hartleyju in njegovi psički.
Hartley je eden tistih ljudi, ki jih srečaš v gostilni, se z njimi zapleteš v pogovor in se po eni uri vprašaš, kako ste prišli do tega, da ti popoln tujec razlaga o tem, kako je pri 15 letih pripravljal božično večerjo za celo družino, v poznih tridesetih, v času največje gospodarske krize leta 2008, pa brez resnih kuharskih izkušenj kuhal v restavraciji sredi Amsterdama.
Čeprav kuhalnice v rokah ne drži več, se njegov svet še vedno vrti okoli hrane. To je razvidno tudi iz njegovih družbenih omrežij, kjer rad deli utrinke življenja v prestolnici in razkriva še neodkrite kulinarične kotičke Ljubljane in njene okolice.
Pri Slovencih ugotavlja, da smo glede hrane, še posebej pa ure kosila, izredno striktni. "Kosilo mora biti na mizi ob enih ali dveh. Skoraj nemogoče se je dogovoriti za poslovno kosilo ob petih popoldne. To je nekako tudi logično – imeti večji obrok sredi dneva, da ima potem telo dovolj časa, da prebavi zaužito hrano," razmišlja Hartley.
Še ena stvar, ki ga je presenetila v Sloveniji, je način druženja. "Vajen sem druženja v mešanih skupinah. V Londonu se vsi družijo, enako je v Amsterdamu, starejši in mlajši, ženske in moški se družijo v istih lokalih, restavracijah. Na Nizozemskem je običajno, da si dekle izbere fanta in pristopi do njega. V Sloveniji pa si zunaj s fanti in ne dekleti. One gredo ven posebej, mi posebej," v smehu pove sogovornik. Na začetku se mu je to zdelo čudno, sčasoma pa se je navadil.
Ljubljano je prvič obiskal pred 21 leti in od takrat se vrača skoraj vsako leto. "Iz Velike Britanije sem se preselil v Amsterdam, kjer sem delal kot svetovalec za digitalni marketing. Tam sem spoznal prijateljico iz države, za katero še nikoli prej nisem slišal. Seveda iz Slovenije. To je bilo leta 2002. Poleti 2003 sem šel v Pariz študirat fotografijo in tam spoznal še enega Slovenca, Voranca Vogla, izjemnega fotografa in fotoreporterja. Presenetila me je naivnost teh ljudi in to mislim v pozitivnem smislu. Pred 21 leti, še pred Evropsko unijo in v času tolarja, so imeli čisto drugačen pogled na življenje. Malo naiven in to je bilo osvežujoče. Rekel sem si, da moram obiskati to državo. V Slovenijo sem prišel oktobra 2003. Zaljubil sem se v ljudi in energijo tukaj. Vse je bilo pristno slovensko, čutiti je bilo toliko optimizma in navdušenja nad tem, kaj prinaša prihodnost," pripoveduje Hartley.
Čez čas se je odločil za selitev v Ljubljano. Prvič leta 2015 po smrti očeta. Takrat, pravi, je potreboval nov začetek. V Sloveniji je preživel pol leta, nato pa se je vrnil v Anglijo. Leta 2019 mu je prijatelj iz Slovenije predlagal, naj se vrne. "Takrat mi je ravno umrl pes, v Londonu nisem imel zaposlitve in rekel sem si, zakaj pa ne. Zdaj, ko razmišljam, sem se ob vsaki izgubi vrnil v Slovenijo."
Jason Hartley je Ljubljano prvič obiskal leta 2003 in od takrat se vrača skoraj vsako leto. Letos spomladi se je odločil za selitev v Ljubljano. Kot nam je zaupal v pogovoru, mu prestolnica z vsemi svojimi preobrazbami ni več tako ljuba, zato se seli drugam.
Nekaj mesecev po selitvi je udarila epidemija koronavirusa. Šel je na obisk v London in tam zaradi "lockdowna" ostal štiri mesece, njegove stvari v Sloveniji pa so pristale v skladišču. V tistem času je luč sveta ugledal njegov novi "start up", a se zaradi težkih okoliščin in okrevanja po epidemiji ni izšlo po načrtih. "Čas je vse in takrat ni bil pravi," pravi Hartley.
Ker se v Ljubljani ni več počutil domače, si je zaželel spremembe. Po naključju je naletel na oglas za najem stanovanja v Kozani v Goriških brdih. "To je noro, kaj delam? Samo psa imam, tam ne poznam nikogar," si je mislil pred selitvijo. V Brdih je na koncu preživel 14 mesecev.
"Preprosto so me posvojili, čudnega Angleža in njegovega psa so vzeli za svojega. Vsak teden sem spoznal novega vinarja. Ko smo v vinski kleti poskušali vino, so zraven postregli še hrano. Ljudje tam so čudoviti, tako gostoljubni. To je bilo najbolj poceni leto v mojem življenju, a tudi najbolj bogato," o življenju v Goriških brdih pripoveduje Jason Hartley.
Pot ga je zatem vodila nazaj v Anglijo, nato pa se je v začetku letošnjega leta spet odločil, da se vrne v Ljubljano in poskusi znova. Zares si je želel zaživeti v prestolnici, a se je ta, kot pravi, od takrat, ko jo je prvič obiskal, precej spremenila. Ni mu všeč, da Ljubljana izgublja dušo, da je podlegla amerikanizaciji in postaja vse bolj podrejena kapitalizmu.
"Najslabša stvar, ki jo je Anglija kdaj naredila, je izstop iz Evropske unije. Seveda EU še zdaleč ni perfektna. EU je obsedena z ustvarjanjem ogromne superdržave in posledica tega je, da vse postaja enako. To potepta kulturo naroda. To, kar se zdaj dogaja v Ljubljani, sem pred 15 leti videl v Amsterdamu, ko so se poskušali znebiti rdeče četrti. Vse gre v smeri ugajanja turistom in čim večjega dobička. Ne maram tega hlastanja po denarju. Sem sem prišel, da bi iz Anglije pobegnil pred invazijo ameriške kulture. Zdaj pa se to dogaja tudi v Ljubljani, ki počasi izgublja svojo dušo. Prišel sem zaradi slovenske kulture, a ko sem v Ljubljani, se počutim, kot da nisem več v Sloveniji. Ko pridem na podeželje, se ta občutek vrne. Tam še vedno čutim to drugačnost, stvari so zanimive," pripoveduje sogovornik.
Vse svoje odraslo življenje je vpet v svet gastronomije, zato osnovno kulturo mesta ocenjuje na podlagi gostoljubja. "Pred šestimi ali sedmimi leti je bilo v Ljubljani kar nekaj posebnih mest, kakršnih v Londonu ni bilo. Tukaj je bilo nekaj drugačnega, unikatnega. Na neki način je bilo čutiti vpliv Berlina. Jorg Zupan je odprl svojo restavracijo, odprlo se je še nekaj drugih. To je bil začetek nečesa, potem pa je prišla epidemija covida-19, vse se je podrlo in večina gastronomskega turizma v prestolnici je pristala v rokah dveh ali treh ljudi, katerih poslovni model je oblikovan tako, da prinaša čim več denarja. Ponudba je postala medla, generična in zelo draga," ugotavlja Hartley.
Ker je Ljubljana tako majhna, sploh ne obstaja del mesta, kjer bi bila ponudba bolj poceni, poudari: "Tudi zato ni te hipsterske scene, v Šiški in za Bežigradom se nič ne dogaja. Center dogajanja je v strogem središču mesta. To je tudi ena od značilnosti Ljubljane."
"Prijatelj je odprl vinski bar le nekaj metrov stran od Ljubljanice. Če bi bilo to v kateremkoli drugem mestu, bi se tam vsak večer trlo ljudi. Tukaj ni v navadi, da se ob odprtju nečesa novega skupina ljudi odloči, da bo ta plac obiskala. Zato je za vsakogar, ki se loti nečesa novega težko. Imeti moraš finančna sredstva, da preživiš prvi dve leti in pridobiš na prepoznavnosti."
Kot obiskovalec, zdaj pa tudi prebivalec Ljubljane, je čez leta odkrival prestolnico in spremljal, kako se ta spreminja. Kaj pa ljudje, kakšni smo Slovenke in Slovenci skozi oči tujca? Prva stvar, ki jo izpostavi, je zadržanost. Medtem ko so Angleži zelo neposredni, smo Slovenci tiho, ugotavlja.
"V 18 letih se mi še ni zgodilo, da bi sprl s kakšnim Slovencem. Čudil sem se, ko so ljudje prenehali govoriti z mano in počasi prekinili stike. Nikoli nisem izvedel, zakaj so se oddaljili. Več kot očitno jim nekaj ni bilo všeč, a mi tega niso nikoli povedali v obraz. Angleži smo zelo neposredni. Če nas poznaš, potem veš, da povemo, kaj si mislimo, ne da bi dejansko povedali, kaj si mislimo. To povemo na pasivno agresiven način, medtem ko Slovenci ne poveste ničesar. To poskušam razumeti že dolga leta. Razumem nezaupanje, ker ste bili kot majhen narod velikokrat zatirani. Čuti se ta nezaupljivost do tujcev, še posebej v manjših krajih. Za vsakogar mislite, da želi od vas imeti korist. S tega vidika torej razumem nezaupanje, jezi pa me, da ljudje, s katerimi smo si bili blizu, ne povedo, kaj jih moti. Kratek pogovor bi rešil vse. Namesto tega pa se spor, recimo v družini, vleče desetletja."
Jezi ga sovražen odnos, ki ga imamo Slovenci do samih sebe. "Vsakomur rečem, nehajte se sovražiti. To je nacionalna obsesija, in to slaba. Poglejte športnike, dva najboljša kolesarja na svetu sta iz Slovenije, tukaj je še Luka Dončić. Samo poglejte, kaj se zgodi s tistimi, ki verjamejo vase in samo predstavljamo si lahko, kaj bi Slovenija lahko dosegla, če bi začela verjeti vase. Moja največja frustracija je, da jaz bolj verjamem v Slovenke in Slovence, kot pa vi verjamete sami vase."
Poleg slabe "nacionalne samopodobe" je tukaj še sovražna nastrojenost drug do drugega. Slovenska kultura temelji na principu "I rather see my neighbour cow die than milk it" (Raje vidim, da sosedova krava pogine, kot da jo pomolzem), ugotavlja Hartley.
Če bi drug drugemu nehali metati polena pod noge, bi bili veliko močnejši, pravi: "Tako je v politiki, ko si mečejo polena pod noge, in tudi recimo med vinogradniki. Med tistimi, ki vino pridelujejo na naraven način, in tistimi drugimi se odvija prava vojna. Sovražijo se, a ne vidijo, da drug drugemu ne predstavljajo grožnje. Sovražnik je masovni proizvajalec vina v Franciji. Zaradi ozkogledosti se ne zavaruješ pred pravim sovražnikom. Prihaja nekdo drug, ki ti skuša narediti škodo in vplivati na tvoj posel, in zagotavljam ti, da to ni tvoj sosed. V Brdih so za to mogoče nekoliko bolj dojemljivi, ker pogledujejo proti Zahodu in se zavedajo, da je sovražnik nekje drugje."
Kot izvoznik vina dobro pozna slovenski vinski trg. Poleg francoskih in nekaterih italijanskih vin se po njegovem mnenju le malo katero vino lahko primerja s slovenskimi. Ker hrepeni po pristnosti in kakovostnem vinu, ki ga želi ponesti izven naših meja, ne čudi, da ga vleče nazaj v Goriška brda.
"Cena buteljke vina je že zdaj visoka in ne bo nič nižja. Buteljka slovenskega vina, ki jo izvozim v Veliko Britanijo, stane 25 funtov oziroma skoraj 30 evrov. To je veliko denarja za buteljko vina. Jaz mislim, da je vredno toliko denarja, le da nihče še ni slišal zanj. Ko bodo ljudje izvedeli zanj in razumeli kakovost in delo, bo šla cena le še navzgor. Mislim, da je prihodnost kar se tiče slovenskega vina, svetla," pove Jason Hartley. V Sloveniji mu je najbolj pri srcu vinorodni okoliš Goriška brda, kjer spremlja, kako posel prevzemajo mlajše generacije. Meni, da se to ne bo spremenilo, čeprav se spreminja vse okoli njih.
