Janez Brojan: Biti gorski reševalec je častno delo

Kot enega najstarejših še aktivnih gorskih reševalcev pri nas, ki ste sodelovali na več kot 700 reševalnih akcijah, vas upravičeno imenujem starosta gorskega reševanja v Sloveniji. Se gorski reševalec sploh lahko kdaj upokoji ali je to poslanstvo dosmrtno?

Ravno tako se upokojimo. Gorski reševalec si lahko aktiven, dokler si psihično in fizično pripravljen opravljati gorsko reševanje, ki ni lahko delo, hkrati pa je zelo nevarno. Fizično in psihično je povezano eno z drugim – psihično lahko popustiš, ampak to dokončno popusti, ko fizično nisi dovolj pripravljen, zato je treba iz dneva v dan skrbeti za kondicijo, da obvladuješ samega sebe in lahko tudi drugemu hitro in varno pomagaš.

Ob potrebnih telesnih in tehničnih spodobnostih, ki so bržkone vsem dobro znane, me zanima, iz kakšnega psihičnega testa mora biti gorski reševalec.

Bistveno je, da si voljan pomagati vsem tistim, ki pomoč potrebujejo. Če rad pomagaš, se takoj odzoveš na klic o nesreči in greš z veseljem opravljat to delo. Čeprav so včasih zelo težki trenutki, so večinoma lepi. Ni lepšega, kot iz stene "utrgati" človeka in ga vrniti v normalno življenje. Vsako rešeno življenje ti daje spodbudo in veselje, da to delo vedno rad opravljaš.

Kot dobitnik letošnjega kipca civilne zaščite za življenjsko delo za posebne zasluge in izjemne dosežke, mednarodne nagrade za solidarnost v gorah pred leti in vrste drugih odlikovanj za prostovoljno delo vedno znova poudarjate, da tega dela ne opravljate zaradi priznanj, ampak zaradi čuta, da morate pomagati pomoči potrebnim, katerih zahvala ja zagotovo "priznanje" posebne vrste …

Ta priznanja za opravljanje humanega dela so potrditev, da si delal prav, niso pa vzrok, da bi šel reševat le zaradi njih. Daleč od tega. Priznanja so ena stvar, delo gorskih reševalcev pa je specifika, ki jo gojiš v sebi, kajti biti gorski reševalec je častno delo. Res pa je, da so začetki povsod težki. Kar nekaj časa je treba biti v reševanju, se kaliti, izobraževati, da lahko potem hitro in učinkovito pomagaš pri nesreči. Prav res pa se nam skoraj vsak ponesrečeni, ki ga rešimo, zahvali – nekdo z zahvalnim pismom, drugi se želi srečati z nami in se pogovoriti, ko okreva.

Kako živo se spominjate svoje prve reševalne akcije? Če prav računam, je bilo to leta 1963. Kot bi bila včeraj. Zgodila se je nesreča v Brojanovem razu – smeri, ki jo je prvi preplezal moj oče – v severni steni Stenarja. Ponesrečil se je češki alpinist in reševalna skupina, ki jo je vodil moj oče, je že šla v reševanje, moja naloga pa je bila zdravnika odpeljati do mesta reševanja. Praktično brez opreme, saj sem bil še zelo mlad in nisem bil poklican na reševanje, sem peljal zdravnika pod steno, kjer sta že čakala dva reševalca. Znočilo se je. Vsi štirje smo čakali, da so reševalci prek stene spustili ponesrečenca. Ko so prišli do nas, sem dobil še zadolžitev, da sem v jutranjem polmraku odhitel v Aljažev dom in zbudil oskrbnico, da je telefonirala na Jesenice za reševalno vozilo. To je bila moja prva reševalna akcija …

Kakšen korak naprej je gorsko reševanje naredilo od vaše prve akcije pred 49 leti do zadnje, pri kateri ste sodelovali?

Ko sem prišel h gorskim reševalcem, je bila oprema zelo slaba. Imeli smo en star marinar (Marinerjeva nosila, op. a.), Gramingerjev sedež za lažje poškodovane, vponke so bile samo železne, najlonske vrvi so ravno zamenjale konopljene, a so bile še vedno zelo kratke. Korak naprej je naredila predvsem oprema, medtem ko reševanje poteka tako kot včasih, s tem da je hitrejše, sploh od takrat, ko je kot transportno sredstvo začel sodelovati helikopter. Od takrat naprej je gorsko reševanje doživelo ogromen napredek, sploh na račun ponesrečenca, kajti posadke helikopterjev so za reševanje v gorah izurjene ne le 100-odstotno, ampak 200-odstotno.

Kako pa ste v praktično pol stoletja vi dozoreli kot gorski reševalec?

Na izkušnjah, kajti vsaka akcija ti prinese izkušnjo več. Lahko bi rekel, da dve ali tri akcije na istem mestu ob istih vremenskih pogojih niso enake – vedno je kaj novega. Z izkušnjami se kališ, tako da te skoraj nič več ne more presenetiti, kljub temu pa je vedno nekaj novega.

Kakšen ugled si je organizirano gorsko reševanje v Sloveniji pridobilo v 100 letih?

Mislim, da si je pridobilo lep ugled, saj smo gorski reševalci tisti, ki ne glede na to, kaj se zgodi, prvi pridemo v stik s ponesrečencem. Praktično smo edini, ki znamo oziroma zmoremo spraviti poškodovanca v dolino, pa naj bo klasično reševanje ali reševanje s pomočjo helikopterja. Posebno priznanje je bilo, ko smo ob osamosvojitvi Slovenije postali javna reševalna služba. S tem nas tudi financira država, čeprav ta sredstva ne zadostujejo vsem potrebam gorske reševalne službe, zato dobimo del sredstev tudi pri humanitarnih organizacijah. Ta sredstva skupaj zagotavljajo normalno delo gorske reševalne službe pri nas.

Nasprotujete profesionalizaciji gorske reševalne službe. Kako si torej predstavljate njeno delovanje čez pol stoletja?

To je težko reči. Sem zagovornik, da morajo gorski reševalci ostati amaterji v smislu denarja, da torej nismo plačani za svoje delo. To pa zato, ker vemo, da je denar do zdaj še vsakogar pokvaril. Če bi prišlo do profesionalizacije gorskih reševalcev, najbrž ne bi bilo več pomembno, kako bomo reševali, ampak bi vsak gledal samo to, koliko bo iz tega potegnil. S tem bi izgubili na varnosti, morda bi nazadovali še kje drugje. Dokler bomo amaterji, ki smo glede samega dela visoki profesionalci, pa se tega ni treba bati. V zadnjih skoraj 40 letih, odkar helikopterji pomagajo v reševalnih akcijah, se skoraj ne vidi, kdo je profesionalec in kdo amater. Bistvo je, da se skupaj izobražujemo, da spoznamo drug drugega.

Sami ste praktično vpeti v vse sfere gorskega reševanja – kot reševalec letalec, reševalec na terenu in inštruktor letalskega reševanja, bili ste tudi načelnik GRS Mojstrana, hkrati pa ste zelo skrben kronist, rezultat česar je vaš dokumentarni film Gorski reševalci v kraljestvu zlatoroga.

Mojstrana je bila dolga leta najbolj obremenjena postaja po številu nesreč in že zelo zgodaj, leta 1978, sem postal načelnik postaje gorske reševalne službe (GRS) v Mojstrani, ki sem jo vodil 26 let. Med tem časom sem bil štiri leta namestnik načelnika slovenske GRS, leta 1998, po tragični nesreči v Turski gori nad Okrešljem, sem bil osem let tudi načelnik takratne letalske podkomisije pri GRS. Moj film je nastajal, praktično odkar sem reševalec. Leta 1971 sem si kupil kamero, ki je bila zame obvezen del opreme tudi v gorskem reševanju. Teh posnetkov je nastalo za kakšnih 50, 60 ur. Lani sem pomislil, da bi to spravil v manjši okvir in film, pri katerem mi je glasbeno priskočil na pomoč skladatelj Miha Kralj, je nastajal leto in pol. Gorske reševalce v kraljestvu zlatoroga sem posvetil svojim prijateljem, ki so se smrtno ponesrečili v reševalnih akcijah, tem petim fantom, ki so umrli nad Okrešljem, spomnil sem se enega svojih najboljših prijateljev, reševalca Martina Čufarja, ki ga je plaz zasul v akciji pod Kredarico. Je pa res film zagledal luč sveta ob 100-letnici organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji.

Vaš film je predstavil delo gorskih reševalcev širši množici, naslednja priložnost pokukati v za marsikoga neznan svet gorskega reševanja pa bo na dnevu planinskih doživetij v soboto, 16. junija, kajne?

Sobota je naš praznik! Dopoldne bo v steni Grančišča nad Mojstrano prikaz vaje klasičnega reševanja, v Slovenskem planinskem muzeju bo na ogled razstava ob 100-letnici GRS, prikazan bo tudi film Klic z gora Žige Virca, pri katerem sem prav tako sodeloval s svojimi najstarejšimi posnetki.