Izpoved tajnega policijskega sodelavca: Po navodilih policije sem napisal ovadbo za Hildo in preiskoval, kdo želi za Zidarja prevzeti dva milijona

Ne zgodi se pogosto, da javno spregovori človek, ki trdi, da je bil policijski "špicelj". Tisti torej, ki policistom ovaja, kaj kdo naklepa, in izvaja najbolj občutljive naloge, od izdajanja navideznih faktur do tajnega snemanja. Celjski pravnik Boris Karlovšek pravi, da je takšne stvari počel za policijo, in to večkrat. Da gre v javnost, se je odločil, ker "želi opozoriti na nekatere prakse organov pregona, ki so sporne in nezakonite, zato mora javnost zanje izvedeti".

Karlovšek opozarja, da za naloge, pri katerih ga je policija vključila kot tajnega sodelavca, večkrat ni bila izdana odredba tožilstva oziroma preiskovalnega sodnika, čeprav zakon o kazenskem postopku to zahteva, saj gre za še posebej občutljive dejavnosti. Zatrjuje še, da se je po navodilih kriminalista znašel v vlogi agenta provocateurja, nekoga, ki skuša druge zvabiti v kaznivo dejanje, čeprav je to po evropski zakonodaji in sodni praksi strogo prepovedano. "Zgodilo se je v primeru Gorenja. Policija je skušala ujeti človeka, ki ga je sumila, da namerava za nekaj milijonov ogoljufati podjetje. Brez moje pomoči ta človek ne bi imel nobenih realnih možnosti, da izpelje takšno goljufijo."

"Pisal sem na vse mogoče politične naslove, tudi generalnemu direktorju policije Marjanu Fanku (to dopisovanje nam je Karlovšek pokazal, op. a.), a mi je ta odgovoril, da sem bil le informator, ne pa tajni sodelavec. "Informator policiji namigne, da se nekaj pripravlja, jaz pa sem ves čas delal s kriminalistom in po njegovih navodilih. Iz elektronskega dopisovanja se vidi, da sva se tikala. Kaj to pove? Tistega lista, ki sem ga podpisal leta 2010, pa tako ali tako nisem videl nikoli več." Foto: Matej Leskovšek

Začetek

S policijo je začel sodelovati leta 2004, v času, ko je vodil pravno pisarno v Celju, razlaga Karlovšek. Policiji naj bi bil od nekdaj zanimiv. "Ker sem se dobro spoznal na gospodarsko pravo in ustanavljanje podjetij, na kar se policija ni, ter poznal veliko ljudi in vedel, kakšne zamisli imajo, je policija presodila, da sem zanjo koristen."

Trdi, da ga je v sodelovanje potisnila zmes različnih dejavnikov: napake, ki jo je storil (banki je ostal dolžan 200 tisoč evrov, čeprav trdi, da ne po svoji krivdi, op. a.), ter groženj in izsiljevanja, ki ga je nad njim izvajal eden izmed tajnih policijskih sodelavcev z območja Celja. "Vlomil je v mojo pisarno in mi odnesel spise. Ko sem privolil v sodelovanje, mi jih je vrnil. Zakaj ga nisem prijavil policiji? Ker je on policija. Ničesar ne bi dosegel s tem."

Tako naj bi se uklonil in začela se je njegova komunikacija s tajnim sodelavcem in kriminalistom, ki je prav tako z območja Celja. Imen javno ne želi izdati, saj pravi, da bi bilo prenevarno, za oba omenjena in zanj.
 

Foto: Ana Kovač

Krst v tajnega sodelavca in papir, ki ga nikoli več ni videl

Do leta 2009 naj bi nastopal kot nekakšen pomočnik sodelavca in kriminalista, ju zalagal z informacijami, ki so ju zanimale, ter preverjal stvari, za katere sta ga prosila. Potem naj bi pri policiji padla ideja, da bi sam postal tajni sodelavec. "Za to nalogo me je usposabljal človek, ki mu pravim mentor. Kako sem vedel, da je delal za policijo? Tako, da mi je pokazal osebno izkaznico, na kateri piše, da jo je izdalo ministrstvo za notranje zadeve (osebno izkaznico sicer izda upravna enota), in po vsem, kar mi je govoril, saj je šlo za stvari, ki jih človek, ki ni blizu policiji, ne more vedeti."

"Bilo je spomladi leta 2010, ko sem podpisal papir, ki ga je prinesla ženska z Generalne policijske uprave v Ljubljani. Imena ne vem. Papir je bil v enem izvodu, na njem je pisalo, da bom opravljal tajne naloge za policijo," opisuje. "Rekla je, da svojega izvoda oziroma kopije ne smem imeti pri sebi, ker bi bilo lahko nevarno. Bo pa na sedežu GPU, in če ga bom potreboval v sodnih postopkih, mi ga bodo priskrbeli. Od takrat tistega papirja nisem več videl."

Karlovšek trdi, da je delal po navodilih kriminalista tudi v obdobju, za katerega policija pravi, da ni imel statusa tajnega delavca (status je imel med januarjem 2012 in majem 2012). To dokazuje z elektronskimi sporočili iz novembra 2012, prek katerih naj bi se s kriminalistom usklajevala o besedilu ovadbe za primer varilcev pri gradnji Teš 6. Policija je hišne preiskave izvajala in Tovšakovo priprla v začetku leta 2013. Ta dopisovanja naj bi po njegovem mnenju dokazovala, da sta bila s kriminalistom ves čas v stikih in da sam ni bil zgolj informator, ki naznani sumljiv dogodek, kar trdi policija.

Del ovadbe, za katero Karlovšek trdi, da jo je napisal po navodilih kriminalista iz Celja. Napisal naj bi jo v času, ko ni imel statusa tajnega policijskega sodelavca. Hilda Tovšak je podkupovanje za zaposlitev varilcev pri gradnji Teš6 priznala in bila obsojena na zaporno kazen.

Najodmevnejši primeri: Gorenje, Hilda, Zidar

Karlovšek našteva nekatere primere, pri katerih je za kriminalista opravljal občutljive naloge in ga zalagal z informacijami.

Pomoč pri odkrivanju načrtovane goljufije Gorenja za dva milijona evrov leta 2012 opisuje kot najbolj zahtevno početje v vlogi "špiclja". Storilce, ki so naklepali goljufijo, so prijeli, ime Karlovška v vlogi sodelavca pa se je pojavilo v medijih. Kako je ta informacija prišla do novinarjev, ne ve. Ugiba, da prek policije. Pri primeru je policiji pomagal s tajnim snemanjem. "Naučil sem se vprašanj, ki jih je pripravil kriminalist. Tajno sem snemal večkrat, z majhno napravo. Težko je nekomu, ki meni, da je tvoj sodelavec, prijatelj, pod nos skrivoma poriniti mikrofon. Lahko se zalomi marsikaj. Največkrat se zgodi, da izbereš neakustičen kraj, kjer se slabo sliši osumljenca. Poleg tega je zelo nevarno, če ta ugotovi, da ga snemaš. Lahko si predstavljate posledice take ugotovitve."

Razlaga, da je imel tudi določeno vlogo pri preiskavi in pridržanju Hilde Tovšak v primeru podkupovanja pri najemu varilcev za gradnjo Teš 6. Spomnimo, preiskava je potekala v začetku leta 2013. "Pri Hildi sem napisal ovadbo po navodilih in usmeritvah kriminalista. Ovadbo je pozneje oddal Ragib Imširović (tajni policijski sodelavec, ki je na sodišču tudi pričal proti Tovšakovi, op. a.), ki ga je policija za sodelovanje pridobila, ko ga je ujela pri nekem drugem sumljivem poslu." Tovšakova je lani krivdo priznala, sodišče pa ji je izreklo šest mesecev zapora. 

Elektronsko dopisovanje, za katerega Karlovšek pravi, da dokazuje, da je za policijo "vohljal", kdo v Sloveniji želi prevzeti denar iz Nemčije za Ivana Zidarja. Obdobje: marec 2011.

Za sodelovanje pri Gorenju je prejel pet tisoč evrov nagrade, pri Tovšakovi tri tisoč, pripoveduje.

Naslednji primer, ki ga navede, je "vohljanje", kdo namerava v Sloveniji poskrbeti za sumljivo nakazilo dveh milijonov evrov za Ivana Zidarja iz Nemčije marca 2011. Ta je želel po trditvah Karlovška denar v Sloveniji razdeliti nekaterim naprej, deloma pa z njim sanirati SCT, ki je bil takrat že tik pred zlomom (podjetje je šlo v stečaj nekaj mesecev pozneje, op. a.). Od te akcije naj bi ga pozneje umaknili. Po njegovem pripovedovanju naj bi akcijo končali drugi.

"Policija me je pustila na cedilu"

Karlovšek policiji očita, da ga je pustila na cedilu, izdala: čeprav ji je večkrat pomagal do obremenilnih podatkov za različne osumljence, ga ni zaščitila, zato se je bil v sodnih postopkih sam prisiljen razgaliti kot tajni sodelavec. "Potem me je za kazen ovadila za različna kazniva dejanja." Zato se je odločil, da se javno izpostavi in pove svojo plat.

Elektronsko sporočilo, poslano z naslova: @policija.si, za katerega Karlovšek pravi, da mu ga je poslal kriminalist in ga prosil, naj preveri, ali podoba osebe, ki so jo preiskovali, ustreza tisti na priloženi fotografiji. S tem, pravi, dokazuje, da je bil tudi zunaj obdobja med januarjem 2012 in majem 2012 sodelavec policije, ne le informator.

Generalni direktor policije Marjan Fank in Karlovšek sta si precej dopisovala, povzetek njune korespondence pa je: Fank zagovarja stališče, da je bil Karlovšek informator, Karlovšek pa dokazuje, da je bil tajni policijski sodelavec. Foto: Klemen Korenjak

Poudarja, da je skupna točka naštetih primerov – Gorenje, Hilda in Zidar – ta, da policija pri tožilstvu ni priskrbela odredbe za njegovo tajno delovanje. To bi morala storiti, saj tako zahteva zakon o kazenskem postopku. Iz tega izpeljuje, da je bilo delovanje policije in njega kot sodelavca nezakonito. Z izjemo Gorenja v obdobju od januarja 2012 do maja 2012, ko je sodišče izdalo odredbo za tajno snemanje. Toda Karlovšek zatrjuje, da je s policijo pri Gorenju sodeloval tudi že pred tem – spet brez podlage v odredbi.

"Moje sodelovanje niso bile enkratne informacije, ampak je šlo za daljše in stalno delovanje po navodilih, ki pa ni bilo podprto z odredbami, čeprav mi je kriminalist ves čas zatrjeval, da so vsi dokumenti urejeni. Vedno znova sem poslušal: 'Ne skrbi, imaš moje dovoljenje, da storiš to in ono. Če bo šlo kaj narobe, te bomo pokrili.' To se na sodišču ni zgodilo," opisuje Karlovšek, ki pravi, da nima težav priznati, da je v preteklosti storil tudi napako in zato upravičeno odšel v zapor. "A tistega, ki me je potisnil v to, niso nikoli preganjali. Vprašajte policijo, kje je tista ovadba, ki sem jo podal?"

Obrnil se je tudi na informacijsko pooblaščenko. Ta naj bi policiji naložila, da mu mora pojasniti, kaj je s papirjem, ki naj bi ga podpisal leta 2010. Rok se izteče čez nekaj dni, pravi Karlovšek. Foto: Matej Leskovšek

Tajni policijski delavci: kaj določa zakonodaja

Zakon o kazenskem postopku govori o tajnih policijskih delavcih, ki policiji pomagajo v primerih, ko ta utemeljeno sklepa o kaznivih dejanjih, kot so na primer goljufije, ponarejanje listin, zlorabe uradnih položajev in notranjih informacij, ter pri dejanjih, kjer je predpisana zaporna kazen pet ali več let. Policija se lahko na tajnega delavca obrne le, kadar podatkov o osumljencih ne more dobiti drugače ali pa bi bilo pridobivanje nesorazmerno težko. Tajne naloge za policijo opravljajo policisti, tuji policisti ali druge osebe, določa zakon. V praksi velja, da so sodelavci pogosto kriminalci, ki imajo dobre informacije, ali ljudje s posebnimi znanji. Za tajne delavce mora policija dobiti odredbo tožilstva, za posebej občutljive ukrepe pa odredbo preiskovalnega sodnika.

Kaj o tajnih delavcih pravi policija

Odgovarjajo, da sodelujejo s posamezniki, ki policiji "prostovoljno posredujejo operativne informacije o kaznivih dejanjih, njihovih storilcih in drugih aktivnostih, ki kažejo na kazniva dejanja". Podlaga za to je zakon o nalogah in pooblastilih policije, podatki o takšnem sodelovanju pa so na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, označeni kot tajni. Drugih podatkov zaradi varovanja osebnih podatkov ali zato, ker bi škodovala svojemu delovanju, ne morejo dati, so zapisali.

Dopisovanje s kriminalistom in prepovedani agent provocateur

Pravnik se pri trditvah o nepravilnostih v policijskih vrstah sklicuje na dopisovanje s kriminalistom, to pa dokazuje s kopijami dopisovanja.

"Če pravijo, da sem bil tajni sodelavec samo v prvi polovici leta 2012, pri Gorenju, kaj je potem to? Elektronska korespondenca s kriminalistom za obdobje od 2011 do 2013, ki je potekala z njegovih različnih elektronskih naslovov: t-2.net, yahoo.com in policija.si. Kriminalist mi je z zasebnega in službenega elektronskega naslova policija.si pošiljal fotografije iz uradne policijske evidence, da bi jaz preveril, kdo je oseba, ki jo policija išče v primeru Ivana Zidarja in drugih primerih. Kaj pa navodila, ki mi jih je dajal za pisanje ovadbe zoper Hildo Tovšak? Kje so odredbe tožilstva v tem primeru? Vse to je protizakonito."

"Nekateri tajni sodelavci na račun dela za policijo zelo dobro živijo. Pri kriminalistih uveljavljajo različne stroške za nakup vsega mogočega: boksar, teleskopska palica, kolo, računalnik, kamera, športna obutev in oprema črne barve. Če si spreten, potem je to lahko dva tisoč evrov mesečno. Seveda bodo vsi to zanikali, toda poznam tajne policijske sodelavce, ki niso bili zaposleni niti en dan in že več kot dvajset let živijo kot kralji. V svojih hišah, s svojimi avtomobili in podobno." Foto: Matej Leskovšek

In nadaljuje: "V sodnih postopkih, kjer bom priča, bom povedal, da sem bil agent provocateur, kar je v evropski zakonodaji in sodni praksi prepovedano. Napeljevanje h kaznivim dejanjem ni dovoljeno in kriminalistično pridobivanje informacij takšne dejavnosti ne sme izzivati. Tako sem v primeru načrtovanega oškodovanja Gorenja človeku, ki je bil pozneje prijet, dobavil podjetje z dobro boniteto, saj je bil sam brez ficka. To pomeni, da brez moje, torej policijske pomoči realno sploh ne bi mogel izvesti kaznivega dejanja," pravi Karlovšek, ki zanika, da bi si s tem, kar pripoveduje, želel "kupiti" naklonjenost javnosti in s tem ugodnejši položaj v kazenskih postopkih, ki ga čakajo.

Eden je tudi Dekotan, v katerem je bil Karlovšek zaradi pomoči pri utaji davkov zakoncema Dejanu in Tanji Kovačič aprila 2014 obsojen na tri leta in štiri mesece zapora. Sodba ni pravnomočna, ravno danes pa o njegovi pritožbi odloča višje sodišče v Kopru.

Boris Karlovšek: "Nacionalni šport v Sloveniji je izdajanje lažnih faktur, to počnejo skoraj vsi. Policija si je vedno želeli biti blizu takšnih primerov, zato je pogosto nastavila svojega človeka k takim operacijam. Ta je potem za pomoč nekaj pobral, običajna provizija je med 10 in 20 odstotki. Nekaj je vzel zase, nekaj je dal policiji. V primeru Dekotana se je to dogajalo več let. Ko so se nekateri policijski sodelavci 'nahranili', pa so zoper podjetnika podali ovadbo, zraven pa sem bil obsojen tudi sam, potem ko sem - po nagovarjanju kriminalista - podal ovadbo." Foto: Matej Leskovšek

Primer Dekotan

Karlovškova razlaga primera je naslednja: "Deloval sem kot pomočnik tajnega sodelavca policije, vendar mi tega načina sodelovanja na sodišču ni uspelo dokazati. Policija mi je obljubljala, da tožilec jamči pogojno kazen. Jaz sem dokazoval, da sem daljši čas deloval po navodilih policije, in to brez odredbe tožilstva oziroma sodišča. V Sloveniji je nacionalni šport izdajanje lažnih faktur, saj to počnejo skoraj vsi podjetniki. Policisti so vedno želeli biti blizu takšnih primerov, k takim operacijam so 'nastavili' svojega človeka, tajnega policijskega sodelavca. Ta je potem za 'pomoč' nekaj pobral, običajna provizija je med 10 in 20 odstotki. Nekaj je vzel zase, nekaj je dal policiji. V primeru Dekotana se je to dogajalo več let. Ko so se nekateri policijski sodelavci 'nahranili', pa so zoper podjetnika podali ovadbo, zraven pa sem bil obsojen tudi sam. In to na podlagi samoovadbe, ki sem jo podal."

"Imeti bi moral overjeno izjavo, to je absurd brez primere"

"Tajni policijski sodelavec je prepuščen na milost in nemilost kriminalista. Za papir, ki naj bi obstajal, ne veš, ali obstaja. Imaš le ustno zagotovilo, da bo vse v redu, da te bodo krili. Ko na sojenju pride do težav, pa kriminalist mirno reče, da nisi bil tajni sodelavec. Ali še huje, sklicuje se na zavezo molčečnosti," toži Karlovšek, ki tudi pravi, da ga čudi, da odvetniki po državi ne skočijo pokonci, "saj proti njihovih klientom brez odredb potekajo nedovoljeni postopki".

Tožilcem je pomemben le uspešno konec primer, za nezakonitosti pa ne želijo slišati, čeprav bi morali opozarjati na napake v postopkih, dodaja. Za sodišča pravi: "Delujejo tako, da bi moral jaz kot tajni policijski sodelavec imeti od policista notarsko overjeno izjavo, da mi je on ukazal, da storim kaznivo dejanje. To je seveda absurd brez primere."

Karlovšek ugotavlja, da kot pravnik ne more več delovati, saj mu kot policijskemu sodelavcu ne bi zaupal noben podjetnik. Ukvarjati se namerava izključno s pisanjem. Za knjigo Tajni policijski sodelavec, ki je izšla pred dobrim mesecem, pravi, da je fikcija, a mnogi opisi v njej posnemajo resnične dogodke. Delo bo kmalu dobilo nadaljevanje v romanu Tajkun, nastaja tudi že njegova tretja knjiga Domovina.

Odprti postopki

Karlovšek ima po lastnih besedah odprta dva primera na okrajnem in enega na okrožnem sodišču. "Ovadil me je tudi upokojeni kriminalist iz Celja, ki naj bi ga ogoljufal, vendar za to ni imel nobenih dokazov. Po preiskavi je tožilec, logično, od pregona odstopil."

V začetku leta 2014 so mediji poročali o akciji takratne davčne uprave (danes Furs), ki naj bi presekala davčne goljufije, povezane z družbami, za katerimi naj bi stal Karlovšek. S Fursa so na vprašanje o tem, kaj je s postopki zoper njega, odgovorili, da so predvsem onemogočili nadaljnje poslovanje družb, in to tako, da so predlagali izbris nekaterih iz sodnega registra, poleg tega pa jih tudi ustrezno davčno obravnavali. Dodali so, da ustanavljanje in kopičenje družb samo po sebi ni kaznivo, omogoča pa izhodišče za razne goljufije in davčne utaje. Več podatkov niso mogli dati.

Na policiji pa so zapisali, da so zoper dve fizični in tri pravne osebe na pristojno tožilstvo podali ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim delo ter zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Ali je med ovadenimi Karlovšek, nam ni uspelo izvedeti.