Sreda,
30. 4. 2008,
12.43

Osveženo pred

8 let, 6 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 30. 4. 2008, 12.43

8 let, 6 mesecev

Ivan Svetlik: Delavski razred še vedno obstaja

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Dr. Ivan Svetlik je profesor za socialno in kadrovsko področje, ki na Fakulteti za družbene vede predava o trgu delovne sile, zaposlovanju, upravljanje s človeškimi viri in znanjem.

Pred praznikom dela smo ga povprašali o pomenu dela in praznika ter o prihodnosti dela.

Ali je danes vrednota delo ali zgolj kapital? Ali je mogoča še kakšna odmevnejša socialna promocija navzgor na podlagi uspešnosti pri delu? Delo je bilo pomembna vrednota pred nekaj desetletji. Pri vseh študijah, ki so bile opravljene pri nas, je bilo na vrhu med vrednotami, vendar je potem med tranzicijo začelo izgubljati pomen, in zdaj ga na vrhu po navadi zamenja družina. Očitno je včasih bilo delo vir varnosti. Zdaj pa postaja delo manj zagotovljeno, zato je varnostno zavetje družina, družinski prostor – nekaj, kar podpira posameznike pri njihovem uveljavljanju v družbi.

Kako je v tem kontekstu z izobrazbo? Ali se še izplača izobraževati za boljši status in uspeh pri delu ali se je pomembneje osrediniti na upravljanje z delnicami, skladi, nepremičninami in podobnim? Izobrazba še vedno ostaja zelo pomemben promocijski kanal. Pa ne samo to, izobrazba je zelo pomembna za usposabljanje populacije, zato da se lahko dviga storilnost. In ne nazadnje za posameznika izobrazba pomeni, da ima zagotovljen oz. omogočen vstop v delovno življenje in socialno okolje. To je pogosto nujen pogoj, ni pa zadosten. Za izjemne uspehe je poleg formalne izobrazbe potrebno še marsikaj drugega. Na splošno pa izobrazba še zmeraj ohranja izjemno pomembno funkcijo − v državah, ki najhitreje napredujejo v ekonomskem smislu, je delež ljudi z več kot srednjo izobrazbo največji. Ti deleži segajo čez 30, tudi do 40 odstotkov, in čaka nas še precej dela, da bomo dosegli to raven.

Kako je z ureditvijo socialnih transferjev pri nas? Ali so res previsoki oz. neprimerni, tako da ne spodbujajo k prizadevanju za delo? Tega ne bi mogel trditi oz. se s tem ne bi strinjal. Seveda, dejstvo je, da bodo ljudje, ki se znajdejo v izjemno težkem materialnem, ekonomskem položaju, prišli do sredstev. Vendar v sodobnih urejenih družbah ne gre za to, da bi ljudi potisnili v nemogoč položaj zato, da bi jih potem prisilili k določenemu ravnanju, ampak gre za to, da poskušamo vsakemu državljanu zagotoviti spodobno življenje, da lahko ne samo preživi, ampak ohranja razmeroma ugoden položaj, ki si ga je pridobil. To seveda pomeni, da so socialni transferji potrebni za tiste, ki sami ne morejo do dohodka. Hkrati pa je dejstvo, da si v državah, kjer so ti transferji nižji, ljudje bolj prizadevajo poiskati delo, ker so v to pač prisiljeni. Vendar je vprašanje, ali je človeško dostojanstvo s tem še ohranjeno ali ne.

Kaj se je zgodilo s t. i. delavskim razredom?

Delavski razred sam po sebi obstaja, še zmeraj deluje, kajti brez dela in ljudi, ki so vpeti v produkcijo na različnih ravneh, ni ekonomije oz. bi ekonomija zastala. Vprašanje je, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja z organiziranim delavstvom, s povezovanjem tega delavstva med seboj. V tradicionalnem evropskem kontekstu so ti delavci postali socialni partnerji in se povezujejo z drugimi partnerji, se pogovarjajo z njimi, z državo, z delodajalci. Nekako se je zdelo, da ta delavski razred prehaja v neki srednji razred, vendar ta neokorporativistična ureditev seveda ne obstaja povsod. Celo več, z neoliberalno kontrarevolucijo se poskuša ta socialni aranžma oslabiti, razbiti s takimi pojavi, kot so večja fleksibilnost dela, večja individualizacija in segmentacija znotraj podjetij, globalizacija, ki pomeni tudi pritisk na delavce v smislu selitve proizvodnje na druga geografska območja, in intenzivnost dela, ki se povečuje doma. Vsi ti pojavi potem pritiskajo na organizirano delavstvo tako, da organizacija slabi. V tem smislu je brezdelni položaj delavskega razreda kot srednjega razreda tudi vse manj realen oz. se ga vse bolj potiska nazaj v delavski razred. Ko se zaostrijo vprašanja preživetja, standarda itn., je treba pričakovati, da se bo ta skupina ljudi spet samoorganizirala in nastopala odločneje kot prej, da se bodo okrepila konfliktna razmerja, ne pa več partnerska razmerja. Poseben položaj tega delavskega razreda lahko opazujemo v tranzicijskih državah, kot je naša, kjer seveda nastopajo podobni procesi, kot sem jih že opisal, s tem da prihaja pri nas do rekapitalizacije – uveljavljanja kapitalizma, kjer se dodatno pojavljajo vprašanja lastninjenja in povečevanja socialnih razlik. To so še dodatni dejavniki, ki bodo silili delavca v tradicionalni položaj delavstva. Tako da delavski razred ni izginil in morda se bo kot organizirana skupina ponovno utrdil.

Kako ocenjujete napoved stavkovnega vala tako v gospodarstvu kot v javnem sektorju? Je to pritisk pred volitvami ali gre za širše nezadovoljstvo s socialnim statusom ljudi, ki se preživljajo in uveljavljajo z delom?

Malo je enega, malo je drugega. Zagotovo bodo tudi sindikati računali s to negotovostjo ali manjšo zavzetostjo za povečevanje socialnih razlik in ohranjanje položaja vladajoče strukture in vladajočih strank, tako da bodo poskušali v predvolilnem času iztržiti čim več zase. Vendar pa bi ta prizadevanja ocenjeval kot izrazito pragmatična, neideološka. Gre predvsem za računanje, koliko lahko nekdo pridobi pri plačah ali drugih ugodnostih. Po drugi strani pa je treba ugotoviti, in to kažejo tudi raziskave, da se intenzivnost dela pri nas, tako kot tudi drugje, izjemno povečuje, da se realni standard veliko ljudem znižuje. Plače se ne povišujejo tako hitro kot inflacija, prihaja do davčne reforme, ki srednjemu razredu jemlje, daje pa najbogatejšim. Skozi lastninjenje se te razlike povečujejo, delavci se danes potegujejo za 3- ali 4-odstotno povišanje plač, najbogatejši pa so v enem letu obogateli za 75 odstotkov. Gospodarska rast je visoka, vprašanje, ki se postavlja ljudem, pa je, kam gre ta ustvarjeni družbeni proizvod; povsem razumljivo je, da se zaostrujejo konflikti in zahteve delavcev.

Kakšen pomen sploh še ima praznik dela? Je bil v zgodovini bolj cenjen kot danes?

Ta praznik je imel pač svoje ideološke nastavke. Najbrž danes pri nas nima enakega pomena, kot ga je imel v prejšnjem režimu. Prvotno je bil to praznik tistih delavcev, ki so se organizirali, ki so odločno nastopili proti kapitalu, in čim bolj odločno bo to nastopanje v prihodnje, tem večji pomen bo ta praznik ohranjal.

Kakšen bo v prihodnosti pomen dela? Ne strinjam se s tistimi, ki govorijo o koncu dela, o koncu delavskega razreda, kajti delo je in bo podlaga človeški družbi, kakršno smo vzpostavili v dveh ali treh tisočletjih. Delo bo še vedno podlaga vsega tistega, kar nas nekako postavlja v ospredje. Če razpravljamo o razmerju med delom in kapitalom, se zdi, da je kapital zdaj stopil v prvi plan, pa vendar je treba ugotoviti, da je kapital v smislu nekega akumuliranega bogastva nastal na podlagi dela množice ljudi in da dnevno tako tudi nastaja. Tisto, kar kapital danes postavlja v ospredje, je lastninjenje, prisvajanje – ampak tukaj gre za prisvajanje tistega, kar je ustvarilo delo. Soočamo se z dejstvom, da se socialne razlike povečujejo zato, ker si nekateri prisvajajo tisto, kar so drugi z delom ustvarili. Vidimo pa, da kapitalska logika ne upošteva enako vseh udeležencev v tem procesu – t. i. podjetniki, tisti, ki imajo iniciativo, ki se znajdejo, si pri pogači odrežejo večji delež. Tak tipičen primer je lastninjenje, kjer se male delničarje izrine iz podjetij, in potem si mali menedžment ali neka ozka skupina to lastnino, ki je bila ustvarjena skupaj, prisvoji. Danes vemo, da je v Sloveniji še komaj nekaj odstotkov lastnine v rokah množice zaposlenih – vse drugo se je že nakopičilo v razmeroma ozki družbeni skupini. Tako je bila začetna delitev lastnine skozi certifikate neke vrste dober socialni triumf za tranzicijo in za prehod v kapitalizem.

Ali bi delodajalci privolili v delitev dobička, da bi delo tako postalo večja vrednota? To bi gotovo motiviralo delavce, vprašanje pa je, ali bi bili motivirani dolgoročno? Podatki kažejo, da je Slovenija razmeroma dobro pozicionirana, kar zadeva udeležbo posameznika pri delitvi dobička. Gledano v evropskem kontekstu to nekako preseneča, kajti delitev dobička je bolj aranžma, ki ga poznajo v Ameriki oz. v liberalnih ekonomijah. Verjamem, da je to seveda eden od načinov, kako se lahko spodbudi delavce k večji zavzetosti, k večjemu prizadevanju za delovne rezultate, a hkrati je to lahko tudi sredstvo za to, da se jih potem oslabi, če govorimo o delavskem razredu, organizaciji delavcev. Ker potem se prizadevanja za to, da bi nekdo bil udeležen pri dobičku, lahko zelo individualizirajo in ljudje začnejo med seboj tekmovati drug proti drugemu, namesto da bi vzpostavljali skupne zahteve nasproti kapitalu. Je pa to seveda stvar zelo pragmatične osebe, posameznika, kje dobi več. V liberalnih režimih so očitno ugotovili, da potem ljudje začnejo računati na lastne pridobitve, dohodke in se zato manj vključujejo v organizirane nastope delavstva. In to je eno od sredstev, ki ga danes uporabljajo menedžerji.

Je mogoče delavca toliko motivirati, da bi delo v dolgoročnem smislu zagotavljalo gospodarsko rast? Kot rečeno, delo je podlaga gospodarske rasti. Brez tega ne bo rezultatov, ne takih ne drugačnih. Še enkrat je treba poudariti, da vse večja intenzivnost in fleksibilnost dela vplivata na večjo produktivnost, večje ustvarjanje družbenega dohodka. Ves razvoj v Sloveniji, pravzaprav skoraj večino rasti družbenega proizvoda v Sloveniji, lahko pojasnimo tako. Slovenija je med evropskimi državami na vrhu po intenzivnosti dela, tudi fleksibilnih oblik zaposlovanja je zelo veliko in delavci so delodajalcem na razpolago ob zelo neobičajnem času. Začasni delovni aranžmaji so pogosti, zlasti med mladimi, in to potem seveda omogoča večjo akumulacijo kapitala na strani delodajalcev, zato se potem tudi odpira vprašanje, kaj ima kdo od tega.

Kaj menite o akcijah, kot sta npr. družinam prijazno podjetje in izbor zaposlovalca leta Zlata nit?

Pojavov oz. prijemov, s katerimi se poskuša vzpostavljati ravnovesje med potrebami zaposlenih in interesi kapitala, je seveda lahko veliko. Tudi pri nas se pojavljajo in načeloma jih je seveda treba pozdraviti, ker se bo tako lahko ohranjalo sodelovanje med obema partnerjema oziroma partnerski odnos med delom in kapitalom. Če pa tega ni, je treba računati s klasičnimi konfliktnimi razmerji.