Intimni terorizem, ki se velikokrat konča z umorom

Skoraj polovico žensk v Sloveniji umorijo nekdanji ali zdajšnji partner oziroma zakonec. Zato so intimno-partnerski umori najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami. To v raziskavi o intimno-partnerskih umorih med letoma 2000 in 2011, ko je pod rokami partnerjev umrlo ali skoraj umrlo (poskus) 127 žensk, ugotavlja sociologinja Jasna Podreka s filozofske fakultete.

Žrtve v omenjeni raziskavi so bile v 72 odstotkih ženske, v 28 odstotkih pa moški. Umori, ki so jih storile ženske, so bili v večini primerov posledica dolgoletnega nasilja, ki so ga moški izvajali nad njimi. Na podlagi analize 24 pravnomočnih sodnih odločb je ugotovila, da so intimno-partnerski umori napovedano kaznivo dejanje, ki se redko zgodi nepričakovano. Gre za predhodno intimno partnersko nasilje, zalezovanje in grožnje, včasih tudi intimni terorizem, ki je bil zaznan v 21 od 24 primerov,« je prepričana sogovornica.

V raziskavi, ki je zajela precej široko obdobje, ugotavljate, da umori partneric nikakor niso naključni, hipni umori, temveč gre za napovedana kazniva dejanja. Tako je, tudi zadnji primer umora v Celju kaže ravno to. Partner je jasno napovedoval, kaj bo storil, grozil je s smrtjo. Dvakrat je dobil ukrep prepovedi približevanja, a se je vedno vrnil v domače okolje. Praviloma tako institucije kot žrtve podcenjujejo ta tveganja, je pa treba grožnje jemati zelo resno.

Žrtev praviloma dolga leta prenaša nasilje partnerja, ki ni nujno le fizično, spolno. Nevarno je tudi izrazito psihično nasilje, ki se kaže kot nadzorovanje, nadlegovanje, zalezovanje.

Ugotavljate, da so ženske v različnih fazah zapuščanja nasilnih partnerjev. Več kot polovica žensk v raziskavi je bila v različnih fazah zapuščanja partnerja, a ker nasilni partner tega ni sprejel, so se tudi vračale. Ti moški svoje partnerice v večini dojemajo kot svojo lastnino, zato razumejo odhod kot nezaslišan poseg v njihove pravice.

Trenutek, ko se ženske odločijo prekiniti z nasilnim partnerjem, je zato najbolj kritičen trenutek. A to žrtve ne sme odvrniti od odločitve, kajti če ostane v nasilnem okolju, se ji ne obeta nič dobrega.

Je pa pomembno, da v tistem trenutku na pomoč priskočijo institucije, ki morajo pomagati tako žrtvam kot storilcem.

Žrtev iz Celja je bila odločena, da se ne vrne več, to jo je stalo življenje Žrtve ne smejo nasedati partnerjem, ki želijo še zadnji pogovor. Zadnji pogovor je največkrat lahko usoden. Veliko še moramo delati na ozaveščanju, imamo pomanjkljivosti tudi na področju pomoči moškim. Morda se sliši idealistično, vseh žrtev zagotovo ne bomo rešili, a če rešimo eno življenje, je to veliko.

Kje še vidite pomanjkljivosti, kje v sistemu bi se dalo stvari še izboljšati, da bi lahko pomagali tako žrtvam kot storilcem? Preventivno bi morali delovati na področju pomoči nasilnim moškim, prepoznati profil storilcev. V raziskavi sem namreč ugotovila, da obstajajo neke skupne lastnosti. Recimo to, da gre v večini primerov za nesamozavestne moške, ki klonejo pred drugimi avtoritetami. Tako jih lahko recimo že ukrep prepovedi približevanja policista vsaj za nekaj časa odvrne.

Ko govorimo o žrtvah, moramo upoštevati, da so žrtve nasilja, čeprav so samo prisotni pri nasilju, tudi otroci. Tudi v zadnjem primeru so trije malčki ostali brez obeh staršev, dogodki pa jih bodo zaznamovali za vse življenje. Morda bodo, ni pa nujno, ta vzorec nasilja prenesli naprej, saj je raziskava pokazala, da je bila kar tretjina nasilnežev v otroštvu tudi sama deležna nasilja. Na te otroke se ne sme pozabiti, z njimi je treba delati.