Razgradnja fenomenov, kot je holokavst, nam pove, kaj lahko storimo proti njim, kako lahko uveljavimo razumevanje in nenazadnje tudi družbeno in politično akcijo proti takim pojavom.
Antropologinja Irena Šumi je na predavanju o rasizmu in antisemitizmu ter o judih na Slovenskem, ki je ob bližajočem se mednarodnem dnevu boja proti fašizmu in antisemitizmu, 9. novembru, potekalo v Slovenskem etnološkem muzeju v Ljubljani, poudarila, da Slovenija ni osveščena glede razlikovanj, glede tega, kaj ta prinašajo, kako nastanejo in kakšne so lahko njihove zelo hude posledice.
"Prepričanje je, da v Sloveniji živijo ljudje, ki so po krvi Slovenci"
"Prepričanje je, da je Slovenija država ljudi, ki so po krvi Slovenci. Ljudem se zdi naravno, da so Slovenci, da popolnoma jasno zaznavajo kdo to ni in da je ta država namenjena Slovencem. Z nekoliko bolj kritično priostrenostjo se da reči tudi, da jih v takem razumevanju podpira tudi vrhovni pravni dokument te države - ustava," je poudarila Šumijeva.
"Ljudje niso avtohtoni, saj ne rastejo iz zemlje"
Pojasnila je, da ustava sicer trdi, da je Slovenija država, ki je last vseh njenih državljanov, vendar v treh nadaljnjih členih posebej "odlikuje" ljudi, ki jih razpoznava za avtohtone. "Ljudje seveda niso avtohtoni, ker ne rastejo iz zemlje," je dodala Šumijeva. Slovenstvo je po njenih besedah kulturna pripadnost, ni pa biološka kategorija in to nikoli ni bila. "To je temeljna zmeda ki je pri nas tako mogočna, da celo določa politično polarnost in pogled na polpreteklo zgodovino," je dejala Šumijeva.
"Takratna oblast je imela vse ljudi, ki jih ni spoznala za Slovence, za etnične Nemce"
Po njenem mnenju se je okrog teh vprašanj vrtela tudi celotna problematika judovstva po holokavstu v tedanji Jugoslaviji. "Takratna oblast je izumila zelo priročno sredstvo za razlikovanje in je vse ljudi, ki jih ni spoznala za Slovence, imela za etnične Nemce," je dejala Šumijeva in pojasnila, da so ti kasneje morali sami dokazovati, da niso Nemci in kaj so v resnici. Med drugim je to po njenih besedah prizadelo tudi Jude.
Judje so v Sloveniji živeli vsaj od 13. ali 14. stoletja naprej
V nadaljevanju je politologinja Hannah Starman poudarila, da so bili Judje historično, pojmovno in še vedno so tujci, zato jih v slovenskem diskurzu ni. "Kljub temu so Judje v Sloveniji živeli vsaj od 13. ali 14. stoletja. Avtohtonost v tem primeru ne igra vloge, saj se nanaša na neko skupino, ki je po definiciji tuja," je dejala Starmanova.
"Med drugo svetovno vojno je bilo ubitih 99,6 odstotka slovenskih Judov"
"Ko govorimo o holokavstu in o tem, da je bilo 99,6 odstotkov slovenskih Judov deportiranih in ubitih med drugo svetovno vojno, to nikomur ničesar ne pove. Holokavst namreč ni nekaj, kar bi bilo povezano s slovenstvom ali slovensko zgodovinsko izkušnjo," je povedala Starmanova.
Največ Judov je živelo v Prekmurju
Pojasnila je, da je bila v Sloveniji največja koncentracija judov izven mestnih središč z izjemo Maribora, največ pa jih je bilo v Prekmurju. To so bili po njenih besedah zelo asimilirani judi, ki so bili zelo vpeti v lokalno življenje pa tudi z vidika judovskih običajev in tradicije niso bili izjemno ortodoksni. Šlo je predvsem za trgovce, ki so na določenih območjih živeli zelo zgoščeno.
Na območju Slovenije je živelo približno 1200 Judov
Judovska populacija v Sloveniji je bila v primerjavi z drugimi judovskimi populacijami v vzhodni Evropi precej skromna. Kot navaja Starmanova, jih na območju Slovenije ni živelo več kot 1200. Kljub temu so bili aprila 1944 odvedeni praktično vsi, nato pa so bili v veliki večini takoj ubiti skupaj z madžarskimi judi. Kot navaja Starmanova, naj bi jih preživelo le 43.
Po vojni je večina preživelih Judov odšla v Izrael
Po pripovedi preživelih judov je bilo posebej mučno obdobje po drugi svetovni vojni. Večina izmed njih se je odločila za odhod v Izrael, saj so bili razlastninjeni vsega. Njihovo premoženje so najprej zasegli Nemci, nato pa je vse, kar je bilo prej nemškega, zasegla tedanja komunistična oblast.
Ta je med drugim odhod v Izrael pogojevala s podpisom izjave, ki jo je moral podpisati vsak jud, ki je želel oditi v Izrael. V izjavi so se v svojem imenu in v imenu vseh pravnih naslednikov odpovedali državljanstvu in vsemu premoženju. "Ljudje so to podpisali, saj niso imeli izbire. Vsi ki so to podpisali, kasneje na nobeni instanci svojega premoženja niso uspeli kakorkoli dobiti nazaj," je ob koncu predavanja o slovenskih judih še dejala Starmanova.
3
