Aleksander Kolednik

Četrtek,
11. 4. 2013,
20.30

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Četrtek, 11. 4. 2013, 20.30

8 let, 8 mesecev

Griesser Pečarjeva: Rožman si je prizadeval, da bi narod s čim manjšimi izgubami prebrodil vojno

Aleksander Kolednik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Rožmanovo delovanje je bilo, kot velja za vse dogajanje med okupacijo, kompleksno in večplastno, pa tudi zelo protislovno in po svoje zanj osebno tudi zelo nesrečno, meni Bojan Godeša.

V soboto bodo v ljubljanski stolnici v grobu slovenskih škofov v kripti stranske kapele sv. Marije Magdalene pokopali posmrtne ostanke nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki so jih prepeljali iz ZDA, kjer je bil pokojni prvotno pokopan.

Ob tej priložnosti smo se o Gregoriju Rožmanu na Planet siol.net pogovarjali z zgodovinarjema Tamaro Griesser Pečar in Bojanom Godešo.

"Rožman je bil nasprotnik vsakega nasilja"

Griesser Pečarjeva je pojasnila, da je bil Rožman ljubljanski škof od leta 1930 pa vse do leta 1959, čeprav je svojo škofijo zapustil maja 1945, ko je sledil vabilu na Koroško. Vrniti se po njenih besedah ni mogel, zato je prek Celovca, Salzburga, Švice odšel v Cleveland v ZDA. Po vojni je bil potujoči misijonar in škof vseh Slovencev po svetu do svoje smrti leta 1959.

"Bil je škof v zelo težkih dneh italijanske in nemške okupacije ljubljanske škofije in edini, ki je ljudem lahko še pomagal. Rožman je bil nasprotnik vsakega nasilja, komunizmu je nasprotoval iz verskih razlogov v smislu papeževe okrožnice Divini redemptoris iz leta 1937. Ostro je obsojal umore VOS po cestah in domovih. OF je nasprotoval, ker ga je popolnoma obvladovala komunistična partija. Pred vojno si je škof Rožman zastavil program duhovne prenove škofije. V KA je videl eno od najmočnejših sredstev za to nalogo," je poudarila.

Rožman je bil, kot pravi Griesser Pečarjeva, znan kot odličen govornik, ki je dosegel srca svojih sogovornikov. Prepričana je, da je bil predvsem dušni pastir, ne politik ali diplomat. Po pričevanjih se je zelo težko odločal, očitali so mu celo, da je bil pod vplivom svoje okolice, da je bil popustljiv in mehkega srca, kar naj bi bil izraz njegove koroške duše.

Vendar Griesser Pečarjeva opozarja, da je to samo delna resnica, saj je bil v načelnih vprašanjih, predvsem tistih verskega značaja, jasen in odločen. Poudarja, da se je zelo angažiral na socialnem in karitativnem področju, predvsem pa so pomembne njegove medvojne intervencije za deportirane, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, internirance, duhovnike, oficirje in otroke.

"Posredoval je tudi za komunista Toneta in Vido Tomšič"

"Po dostopni dokumentaciji je posredoval za najmanj 1.318 po imenih znanih ljudi, za nekatere večkrat. Poleg tega je posredoval tudi za različne skupine, za nekatere je znano število oseb (skupaj 2.495), za večino pa žal ne. Škofova beseda je vsaj na začetku italijanske okupacije nekaj pomenila, kmalu pa so Italijani spoznali, da se je zavzemal za vsakogar ne glede na njegovo politično prepričanje. Tako je znana njegova intervencija za komunista Toneta in Vido Tomšič. Manj dostopni za intervencije so bili nemški okupatorji," je razložila.

Škofu Rožmanu so očitali, da se je udeležil prisege slovenskih domobrancev 20. aprila 1944. Ob odsotnosti nemških vojakov in oficirjev je po besedah Griesser Pečarjeve imel tiho mašo za domobrance na stadionu, ker svojih fantov ni želel pustiti na cedilu, šele po končani maši pa so prikorakale nemške enote. Dodala je, da je bil škof povabljen k častnim gostom na tribuni stadiona, kar pa je odklonil in skupaj s kaplanom zapustil stadion, ko je bila pospravljena mašna obleka z drugim priborom.

Poudarila je še: "Stikov škofa Rožmana s predstavniki okupatorja sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za te stike, ki so jih komunisti iz prozornih razlogov označili za kolaboracijo, čeprav je več kot očitno, da ni hotel ničesar drugega kot pomagati ljudem v stiski. Če tega ne upoštevamo, ne razumemo njegovega medvojnega delovanja. Dvakrat je obsodil okupatorja, oktobra 1941 nemškega v pismu duhovnikom in gostom, 26. 9. 1942 pa je italijanskemu visokemu komisarju predal memorandum, v katerem je v dvajsetih točkah obsodil nasilje italijanske uprave in zahteval izpustitev vseh iz zaporov in internacije, ki niso zakonito zadržani."

Zatrdila je, da je škof premišljeval tudi o javni obsodbi italijanskega okupatorja iz prižnice, toda papež Pij XII. mu je to maja 1942 ob obisku v Rimu odsvetoval, češ da bi ga v tem primeru internirali nekam v notranjost Italije, ljubljanska škofija pa bi izgubila človeka, ki je lahko posredoval za ljudi. Že pred nemškim napadom na Jugoslavijo 6. 4. 1941 so mu poljski duhovniki, kot pravi Griesser Pečarjeva, poročali o nemških grozodejstvih, spomladi 1940 pa je dal tajno prevesti, natisniti in razširjati poročilo, ki ga je napisal poljski kardinal Avgust Hlond za papeža.

"Rožman si je prizadeval za to, da bi narodu pomagal, da bi s čim manjšimi izgubami prebrodil vojno. Globoko je bil prepričan, da bodo zavezniki zmagali in da bo nemški poraz odločen drugje, ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – s čim manj žrtvami premosti vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa bo, če bo prišel na oblast, ostal dolgo. Zgodovina mu je dala prav," je sklenila.

"Rožman je pred vojno veljal za apolitičnega"

"Tako kot velja za vse obdobje druge svetovne vojne na Slovenskem, da nima enoznačne in dokončne ocene, velja tudi za podobo škofa Rožmana v tem najbolj spornem času, da o njem in njegovem delovanju obstajajo zelo različni pogledi. Morda bo katero od pomembnih vprašanj njegovega delovanja razjasnjeno z odprtjem vatikanskih arhivov, kar pa glede na to, da se ti odprejo šele 70 let po smrti papeža (takratni papež Pij XII. je umrl 1958.), še ne bo prav kmalu," je uvodoma poudaril Godeša.

Pojasnil je, da je pred vojno škof Rožman po pričevanju sodobnikov, zlasti v primerjavi s predhodnikom škofom Jegličem, veljal za apolitičnega in so ga temu primerno okupacijske razmere našle bolj kot ne nepripravljenega.

Med okupacijo se je Rožman, kot meni Godeša, znašel v kočljivem položaju in se je začel udejstvovati tudi politično in se tako izpostavil, vzrok za tako spremembo pa ni bil toliko izraz njegove osebne želje po političnem delovanju, temveč predvsem posledica pomanjkanja avtoritete predvojnih strankarskih voditeljev med domačim prebivalstvom. Tudi italijanske okupacijske oblasti so menile, da je Rožmanova moralna avtoriteta med domačim prebivalstvom velika.

"Sodelovanje z italijanskim okupatorjem je bilo na začetku razmeroma intenzivno, značilen vidni izraz je bilo tudi izobešanje italijanskih zastav na cerkvenih zvonikih, za sodelovanje pa se je odločil, kot že rečeno, zaradi prigovarjanja strankarskih voditeljev, zlasti predvojnega bana dr. Marka Natlačena, po smrti Korošca in Kulovca osrednje politične osebnosti v domovini. Vloga škofa Rožmana je bila pri tem kljub temu zelo specifična, jeseni 1941 pa je dobil tudi italijansko odlikovanje," pravi Godeša.

Ob tem je še poudaril: "Glede na to, da zaradi predvojne apolitičnosti v tej sferi javnega delovanja ni imel večjih izkušenj, ni bil vedno dorasel politični vlogi, predvojni vodilni politiki in tudi okupatorji pa so to do določene mere tudi izrabljali."

V začetno obdobje okupacije spada po mnenju Godeše tudi ena od najbolj spornih Rožmanovih potez, in sicer da se je pridružil pobudi strankarskih prvakov za vzpostavitev slovenske države pod protektoratom sil osi in nato po njenem neuspehu priznal aneksijo Ljubljanske pokrajine fašistični Italiji, s čimer se je – pač v skladu s tedanjim prepričanjem, da bodo sile osi zmagale v vojni in da gre pri aneksiji za dolgoročno rešitev – tudi postavil na stališče priznavanja razkosanja in okupacije Jugoslavije.

"To stališče, v pravnem pogledu gre za debelacijo Jugoslavije, se ni že kmalu izkazalo le za zgrešeno, temveč je bilo tudi v nasprotju z dolgoročnimi slovenskimi, državnimi, seveda tudi zavezniškimi interesi. S tem dejanjem so pobudniki sodelovanja z italijanskimi okupacijskimi oblastmi izgubili precejšen del svoje legitimnosti in so bili močno kompromitirani pred domačo in tudi mednarodno javnostjo," je prepričan Godeša.

"Škof si v bratomornem spopadu ni aktivno prizadeval za premirje"

Druga vprašljiva Rožmanova drža pa je bilo po besedah Godeše dejstvo, da v bratomornem spopadu ni vzdrževal ekvidistance ali si celo aktivno prizadeval za premirje med sprtima taboroma, kot na primer Lojze Ude, temveč je sicer na specifičen način podpiral delovanje nasprotnikov partizanstva, ki pa so, kot je znano, zabredli tudi v kolaboracijo z italijanskim in nato nemškim okupatorjem.

Godeša pri tem opozarja, da je bil ravno bratomorni spopad razlog, "da je bilo žrtev več, ne manj, kar je bilo v nasprotju in protislovju z začetno odklonilno držo škofa do upora proti okupatorju, češ da bo ta terjal preveč žrtev. Pri tem je seveda zelo sporno tudi njegovo maševanje na stadionu pred prisego domobrancev ob Hitlerjevem rojstnem dnevu. Do partizanstva je zelo zgodaj zavzel odklonilno stališče in ga tudi na prigovarjanje OF, naj ostane v vojnem metežu vsaj nevtralen, ni opustil do konca vojne. Tako lahko rečemo, da se je v vseh temeljnih potezah s politično usmeritvijo nasprotnikov OF tudi identificiral, čeprav je vanjo zelo redko aktivno posegel, bil pa je v mnogo pogledih zaradi svoje moralne avtoritete simbol te politike".

"Po drugi strani ne moremo spregledati tudi njegovih številnih posredovanj in prošenj za pomoč pri italijanskih in nemških oblasteh za najrazličnejše skupine ljudi (interniranci, zaporniki, talci). Teh je bilo več kot tisoč. S tega vidika je bilo njegovo delovanje zelo široko in se ni oziralo na medvojne delitve (npr. posredovanje za Toneta Tomšiča). Po drugi strani pa je vatikanskim diplomatom hvalil katolištvo Pavelića in NDH, ki je bila znana po genocidni politiki in preganjanju tudi tistih skupin prebivalstva (judje, pravoslavni duhovniki), ki jim je Rožman sicer pomagal," je poudaril. Godeša je še pojasnil, da so različne "tudi razlage o njegovem odhodu iz domovine, toda kljub temu ostaja dejstvo, da ga papež po vojni ni želel sprejeti v avdienco. V tem pogledu se Rožman močno razlikuje od drže zagrebškega nadškofa Stepinca, ki je ne glede na vse počakal nove oblastnike".

Ob koncu je še dodal, da je bilo Rožmanovo delovanje, kot velja za vse dogajanje med okupacijo med letoma 1941 in 1945, kompleksno in večplastno, pa tudi zelo protislovno in ambivalentno ter po svoje zanj osebno tudi zelo nesrečno.