Gremo v Franjo!

Na poskusnem seznamu je tudi naša Bolnica Franja, ki čaka, da se jima pridruži. A kaj je mala Franja, kjer so zdravili 522 težjih ranjencev, v primerjavi s krajema, kjer so umrli milijoni! In kaj je tisto, zaradi česar kar naprej romamo v ta kraj? Nekaj že mora biti … "Franje ni več!" Tako je 18. septembra 2007 ves zgrožen sporočil njen oskrbnik, ko se je komaj rešil pred vodno ujmo, ki jo je pokončala. In to ni bila edina nesreča v njeni 67-letni zgodovini. Postavljena je v divjo sotesko, ki jo sicer dobro skriva, hkrati pa jo kar naprej izpostavlja svoji katastrofični naravi: februarja 1952 jo zasuje snežni plaz, leta 1957 se vanjo zvali ogromna skala, januarja 1989 jo zasuje velikanski kamniti plaz in pred tremi leti jo dobesedno odplakne katastrofalna povodenj. Pa jo vedno znova obnovijo in tudi zdaj je spet odprta za ogled. Dostop v sotesko je posodobljen in dobro zavarovan in že v soboto, 22. maja, ko je bila na parkirišču pod bolnico velika proslava, je 1100 obiskovalcev potrpežljivo poromalo tudi v obnovljeno postojanko in v nedeljo naslednjih 500 … Pred nesrečo pa skoraj poldrugi milijon.

Kaj je tisto, kar nekatere vsaj enkrat, druge pa vedno znova zvabi na ta kraj? Divjih sotesk je v naši deželi še veliko, a samo v tej je bolnica. Sestavlja jo nesrečnih 13 lesenih barak (in več pomožnih objektov) in v njih 225 (toliko jih je ostalo, 650 je uničenih) muzejskih predmetov, ki sami po sebi spet niso kakšna izjemna vaba. Tu mora biti "nekaj več", velika zgodba in njeno sporočilo. Ko sem ga iskal, sem ga morda našel v besedah, ki so jih obiskovalci zapustili v spominskih knjigah in drugih zapisih. Bolničarka Pavla Leban, ki je tudi pesnila, je 19. 5. 1946 vpisala celo pesem in v zadnji kitici sklenila: "Tovariši! To naše je svetišče … / Ko trudni bomo sred življenja zmot, / vsak tu miru, tolažbe naj poišče … / Hodili bomo sem na božjo pot …" Legendarni doktor Gojko Nikoliš, španski borec in narodni heroj, general in takratni načelnik Sanitetne uprave JA, je bolnico obiskal 19. 6. 1946 in med drugim zapisal: "Neka sve naše škole prođu ovuda kao kroz svetište.« Dobro, to sta bila "insajderja", naša človeka. A mnogo pozneje (okrog 1980) je Franjo obiskal tudi pevski zbor iz Amsterdama, eden njegovih članov pa je vidno ganjen izjavil: "Bosi in razoglavi bi morali romati v ta kraj – bosi in razoglavi." Božja pot, svetišče, romati … so več kot zgovorne besede. Na tem kraju je nekaj svetega, tu se častijo velike vrednote, tovarištvo, solidarnost, upanje, mogoče celo Človek z veliko začetnico. V Auschwitzu in Hirošimi so ga ubili, v Franji se je boril za preživetje in to je njeno sporočilo. Živeti, verovati, kljubovati …