Gledališke generacije

O vsem, kar so odrske deske prinesle v njuno življenje se je z njima v sredo zvečer pogovarjala Neva Zajc na tretjih gledaliških Pogovorih v Gledališču Koper. Začaral ga je pogled Priznanega režiserja, scenarista Dušana Jovanovića je že v zgodnjem otroštvu v Skopju, od koder se je kasneje preselil v Ljubljano, najprej očarala opera Orfej in Evridika, ki si jo je še za časa divjanja druge svetovne vojne ogledal s teto: "Začaral me je pogled na oder. Glasba, luči, igralci, pevci ... Takrat sem si zaželel, da bi živel v takem svetu, ožarjenem z lučmi, glasbo in plemenitostjo. Od takrat naprej, star sem bil morda pet let ali še manj, sem sanjal o gledališču. Morda zveni patetično, ampak je res." Ko je očetu kasneje dejal, da gre na akademijo, ga je ta prepričal, naj prej konča kak drug študij, zato je res najprej diplomiral iz angleščine in francoščine. Zatem pa takoj vpisal študij na gledališki akademiji, ter bil konec šestdesetih let med ustanovitelji Gledališča Pupilije Ferkeverk, v začetku sedemdesetih pa sodeloval pri rojstvu Eksperimentalnega gledališča Glej. Dvomili o sinovih igralskih ambicijah, čeprav je bil oče ljubiteljski igralec "Glih ti boš igralec! Glih tebe nucajo!" so pri Gorazdu Žilavcu v Prekmurju doma sprva dvomili o njegovi igralskih ambicijah, čeprav je bil oče ljubiteljski igralec. Zato je najprej končal srednjo elektro šolo in se nato vpisal na športno fakulteto v Ljubljani - njegova druga velika ljubezen je bil nogomet -, saj si je zelo želel postati nogometni trener. A med vajo govorice telesa pri športni psihologiji dr. Mateja Tuška, kjer je moral odigrati vlogo 17-letne deklice, ki je zvedela, da je zanosila, je nekdo na glas vprašal: "Hej, Gorazd, a si ti ziher, da si na pravi fakulteti?" V odgovor je Žilavec uspešno opravil sprejemne na gledališki akademiji. Neposreden in neizprosen profesor In tam spoznal tudi Dušana Jovanovića, ki je bil štiri leta njegov profesor: "Res je, da smo se ga na začetku bali. Ampak v spominu ga bom vedno imel po tem, da je znal biti neposreden in neizprosen in prav on me je naučil, da če ti nekdo iskreno reče, da je nekaj dobro, je potem to res dobro. Tri ali štirikrat si mi dejal: To si pa zdaj dobro naredil, in to je bil zame praznik."