Franc Rozman Stane – vodja II. grupe, ki je mesečno likvidirala do 60 ljudi

Minister za obrambo Aleš Hojs je prejšnji mesec podpisal odredbo o poimenovanju oziroma preimenovanju sedmih vojašnic Slovenske vojske. Med njimi je tudi Vojašnica Franca Rozmana Staneta, ki se bo po novem imenovala Vojašnica Edvarda Peperka. Ime je dobila po pripadniku Teritorialne obrambe Edvardu Peperku, ki je bil eden prvih padlih v osamosvojitveni vojni.

Odbor za obrambo za razveljavitev preimenovanja Na ministra Hojsa se je zaradi podpisa odloka hipoma vsul plaz kritik, predvsem iz vrst opozicijskih strank SD in PS. Očitali so mu odpiranje ideoloških tem in poskus razvrednotenja narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno. Na zahtevo SD-ja je bila sklicana tudi nujna seja odbora DZ-ja za obrambo, na kateri je odbor Hojsa pozval, naj razveljavi preimenovanje vojašnice Franca Rozmana Staneta.

Takšen sklep so poleg PS-ja in SD-ja podprli tudi v koalicijskih strankah DL, SLS in DeSUS, nasprotovali pa so v SDS-u in NSi-ju, kjer pravijo, da je čas, da se vojašnice poimenujejo po osebah, ki so padle v bojih za samostojno Slovenijo.

A Hojs trdi, da si kljub pozivu odbora za obrambo, ne bo premislil. Zanikal je odpiranje ideoloških tem in poudaril, da ima Franc Rozman Stane kar nekaj pomembnih obeležij, zato, kot pravi, ni bil namen, da bi kakor koli zmanjševal njegov pomen v drugi svetovni vojni. Pojasnil je še, da smo bili Slovenci v času osamosvojitve najbolj enotni, zato je spomin na tiste, ki so v tej enotnosti dali življenje za Slovenijo, ena najbolj povezovalnih tem.

Kdo je bil Franc Rozman Stane? Ob vsem tem dogajanju je prav, da se vprašamo, kdo je pravzaprav sploh bil Franc Rozman Stane in kakšna je bila njegova vloga v zgodovini.

Zgodovinar Ivo Žajdela je za Planet Siol pojasnil, da je bil Franc Rozman Stane med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo komandant partizanske vojske. Komunistični borci so, kot pravi Žajdela, po vojni iz njega naredili mit, ki pa je temeljil na skrajno pristranskih podatkih oz. "le na formalnem naštevanju njegovih funkcij in še nekakšnih zaslug za partizanstvo, v resnici pa so zamolč(ev)ali vse bistvene podatke o njem in njegovem početju".

Žajdela pojasnjuje, da je Franc Rozman Stane po vrnitvi iz Španije leta 1941, kjer se je v državljanski vojni boril na strani komunistov, postal prvovrstni kader za komunistično oboroženo vojsko, "ki je ob okupaciji Slovenije leta 1941 začela vojno na dveh frontah: 'uradno' proti okupatorju, 'neuradno' pa komunistično revolucijo z ubijanjem političnih nasprotnikov Slovencev".

"Partizani Franca Rozmana Staneta za seboj puščali opustošenje" "Vodstvo partije ga je pri tem opravilu pošiljalo v prve bojne vrste, kjer je organiziral in vodil partizanske enote. Te so, še posebej od pomladi 1942 naprej, začele na veliko pobijati tiste Slovence, ki bi lahko bili revoluciji napoti. Že 26. oktobra 1941 so njegovi partizani na Dobrovljah nad Vranskim umorili tri civiliste, pri čemer je skoraj vse 'dišalo' po revolucionarnem umoru," trdi Žajdela.

Od vodenja t. i. druge grupe odredov maja 1942 so njegovi partizani po besedah Žajdele morili in ropali Slovence tako rekoč povsod, kjer so se nahajali. Med borci naj bi bil Franc Rozman Stane, "vsaj tako piše v propartizanski literaturi", priljubljen, v resnici pa je bil, tako Žajdela, slepi izvrševalec zločinske revolucionarne politike komunistov.

"Leta 1943 in 1944 je bil kot komandant glavnega štaba partizanske vojske zraven pri velikih partizanskih zločinih: od Turjaka, Žužemberka in drugih partizanskih uničevanj slovenskih življenj in premoženja. Njegovi partizani so za seboj puščali neizmerno opustošenje, žrtve in gorje," pravi Žajdela.

"Franc Rozman Stane heroj morda le še za komuniste" Arhiv Slovenije hrani poročilo, ki ga je 17. julija 1942 vodja Komunistične partije Slovenije Edvard Kardelj poslal članu Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije Ivu Loli Ribarju, v katerem je med drugim zapisal: "Včasih so nekaj mnogo likvidirali. Tako je npr. 2. grupa likvidirala mesečno samo na enem majhnem odseku povprečno do 60 ljudi. Zgodile pa so se tudi hujše stvari, o katerih ti pismeno ne bom govoril."

Žajdela pojasnjuje, da se zapis nanaša na enote Franca Rozmana Staneta, saj je prav on v tistem času vodil drugo grupo. "Franc Rozman Stane je bil in morda še je heroj za komuniste in vse tiste postkomuniste (borce), ki še vedno živijo od v komunističnem režimu pridobljenih številnih privilegijev," poudarja ob tem.

Dodaja še: "Zdaj se nekateri, ki živijo na račun privilegijev, temelječih na zločinih, pritožujejo, da se je iz imena neke vojašnice izbrisalo zločinčevo ime. Mnoge simbolne sledi o tem velikem zločincu še vedno ostajajo, od vrste spomenikov do množice imen ulic. To, kot še marsikaj, govori o tem, da Slovenija ni normalna država, kar pomeni, da pri nas ne vladata ne resnica ne pravica, ampak zlagani miti in napihnjene ideologije ter politike. Huda kriza, ki nas je prizadela, nikakor ni naključje."

Žajdela sicer pripravlja tudi knjigo o Francu Rozmanu Stanetu, ki bo "nabita z neverjetno množico navajanj in opisov zločinov, pri katerih je sodeloval 'glavni junak', od Španije, do poraznega partizanjenja". Razmišlja, da bi bila del naslova ali morda podnaslova besedna zveza "patentirani zločinec".