Džamija leta 2011?

Zgodba o gradnji džamije v Ljubljani se vije kot jara kača. Skoraj 40 let. A najbolj žgoče debate o tem, ali sakralni objekt spada v prestolnico, so se začele leta 2001 pri sprejemanju prostorskega akta za lokacijo ob Cesti dveh cesarjev. Tam naj bi zgradili islamski kulturni center, ki bi muslimane preselil iz telovadnic in hal. Predlogu so nasprotovali ljubljanski mestni svetniki iz vrst SDS in NSi. Sledila je vrsta javnih razprav, veliko takih, ki so po mnenju marsikoga podžigale nestrpnost med prebivalstvom. Svojo zaskrbljenost zaradi toka dogodkov je pokazala tudi mednarodna skupnost. Po več burnih razpravah na sejah mestnega sveta, dveh poskusih sklica referenduma, zavrnjeni oceni njihove ustavnosti in končnem sklepu upravnega sodišča, ki je zavrnilo tožbo pobudnika referenduma Mihaela Jarca, se je bitka z mestno oblastjo konec leta 2008 s podpisom prodajne pogodbe za zemljišče med Parmovo in Kurilniško med ljubljanskim županom Zoranom Jankovičem in muftijem islamske skupnosti v Sloveniji, Nedžadom Grabusom, le končala.

Glavni objekt naj bi bil visok do 12 metrov, molilnica do 24 metrov, minaret pa do 40 metrov. Arhitekturno rešitev bo islamska skupnost iskala z arhitekturnim natečajem za idejno zasnovo bodoče džamije. Sledila bosta pridobitev potrebnih dovoljenj in nazadnje začetek gradnje objekta, za kar upajo, da jim bo uspelo v prihodnjem letu.

Do denarja z akcijo Dva tisoč oseb po tisoč evrov Denar za poplačilo zemljišča zbirajo tudi z akcijo, ki se imenuje Dva tisoč oseb po tisoč evrov. Toliko bi namreč zadostovalo za pokritje posojila v celoti.

Verski in kulturni center naj bi poleg sakralnega dela objekta vseboval tudi družabne prostore, učilnice za verouk, konferenčno dvorano in pisarne.