Prek meja
Sreda, 15. 10. 2025, 4.00
40 minut
Prek meja
Andrejka Likar: "Zakaj sploh iščete delo? Saj imate vendar štiri otroke!"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,35
"V času študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem se med počitnicami udeležila intenzivnega tečaja nemščine in pridobila certifikat C1, tako da zame nemški jezik sploh ni predstavljal ovire. Tudi znanje srbohrvaščine – v Avstriji se imenuje BKS, bosansko-hrvaško-srbsko, po domače jugo, in angleščine mi pomaga pri delu. Glede na to, da živimo v dobi migracij, postaja vedno bolj pomembna večjezičnost, predvsem pa socialne in osebne kompetence," je prepričana Andrejka Likar.
Andrejka Likar je bila pred selitvijo v Avstrijo profesorica informatike na eni od ljubljanskih gimnazij, zdaj pa že več kot deset let živi na Dunaju. Z njo smo se pogovarjali o tem, kako je živeti v tem velikem živahnem mestu, predvsem pa o tem, kako je, ko pustiš vse za seboj in se preseliš, skupaj s štirimi otroki, takrat starimi pet, devet, enajst in dvanajst let. "Sam proces odločanja je kar dolgo trajal, saj take življenjsko pomembne odločitve pač ne sprejmeš od danes do jutri," pravi Andrejka. "A če bi takrat vedela to, kar vem danes, bi se za selitev odločila že prej," dodaja in v pogovoru za Siol med drugim tudi izpostavila, zakaj je vztrajala, čeprav ji je zdravnica svetovala, naj se vrne v Slovenijo.
"Moj takrat še mož in oče najinih štirih otrok se je že leta 2011 želel preseliti, saj je vedno več delal na Dunaju, kar je bilo za vse nas doma precej naporno. Usklajevanje s podjetjem, v katerem je delal, je trajalo še nekaj mesecev. Tudi ko je že podpisal novo pogodbo o zaposlitvi in stalno začel delati na Dunaju, je trajalo kar nekaj časa, da sva našla stanovanje, primerno za šestčlansko družino," pojasnjuje Andrejka.
Še o nevarnosti in nesmiselnosti predsodkov: "Imela sem zobobol, pa sem si na glavo nadela ruto. Nekdo me je ob tej fotografiji vprašal, če sem se spreobrnila v islam, drugi pa so me spraševali, če gre za zavestno provokacijo glede Palestine, saj je bilo ravno oktobra pred dvema letoma," pravi Andrejka Likar.
Konec marca 2013 so mu skupaj z otroki sledili. "Naslednji dan smo urejali dokumentacijo v zvezi s prijavo bivališča in vrtcem oziroma šolo in vse skupaj je potekalo res gladko," se spominja.
Če gre recimo mlad študent živet v tujino, je to drugače, kot če si mati štirih mladoletnih otrok. Kaj so bili tvoji največji pomisleki v zvezi s selitvijo?
Nisem imela kakšnih posebnih pomislekov, saj je bila selitev dobro premišljena, dogovorjeno je bilo tudi, da gremo poskusno za eno leto. Malo me je skrbelo, kako se bodo na nov dom prilagodili otroci, a so bile skrbi odveč. Nemščino sem jim že prej poskušala približati, predvsem preko igre, tako da so ob prihodu na Dunaj že imeli osnove.
Spominjam se, da pa me je skrbelo, da mi v tujini ne bo uspelo najti tako dobrega kolektiva, kaj šele nadrejenih.
Pred selitvijo si bila profesorica informatike na gimnaziji. S kakšnimi pričakovanji si šla v tujino glede zaposlitve? Kako si se tega lotila po prihodu?
Na Gimnaziji Vič v Ljubljani, kjer sem bila do tedaj zaposlena kot profesorica informatike, sem imela vso podporo vodstva in tima. Vedela sem, da se po dogovorjenem enem letu še vedno lahko vrnem, da mi ni treba dati odpovedi. To mi še danes veliko pomeni. Knjižničarka Lidija me je dodatno opremila z odpisano literaturo v nemščini in angleščini, stokrat ji hvala!
Obenem sem bila prepričana, da bom glede na svoje kompetence v doglednem času dobila službo na področju izobraževanja. Mediji so namreč povsod poročali, da manjka učiteljic in učiteljev. Prijave na prosta delovna mesta v šolah so odprte morda enkrat letno, spomladi, in potekajo prek spleta. Ker sem naivno verjela v enakopravnost jezikov v EU, sem ob prijavi naložila vsa dokazila o izpolnjevanju pogojev kar v slovenščini. Ko je bila nato moja prijava zavrnjena, sem bila šokirana, kar malce užaljena. Česar takrat še nisem vedela, je, da raje dajo priložnost študentkam in študentom z nedokončanim ali pravkar končanim študijem, ker je to ceneje.
Potem sem iskala nove možnosti za zaposlitev. Nikoli ne bom pozabila svoje prve svetovalke na tukajšnjem zavodu za zaposlovanje (AMS), ki mi je rekla: "Jaz vas sploh ne razumem, kako to, da iščete zaposlitev, saj imate štiri mladoletne otroke? Saj imate dovolj dela doma!" V tistem času sem od zavoda prejemala nadomestilo za brezposelnost.
Naključje pa je hotelo, da je Eton Institut iskal učiteljico oziroma učitelja slovenščine in tako sem aprila 2014 začela honorarno poučevati.
Ampak želela si si redne zaposlitve ...
Takrat še nisem vedela, da je bila Avstrija v letu 2013 precej bolj konservativna, kot je bila v tistem času Slovenija ali celo pred tem Jugoslavija, v kateri sem se rodila, in da se pričakuje, da boš oskrbovalka in opravljala tako imenovani "Care Arbeit". Pričakuje se, da mama vozi oziroma dostavlja otroke v šolo in iz nje, opravlja vsa domača gospodinjska opravila, se prostovoljno udeležuje šolskih izletov in ogledov kot spremljevalka, pa govorilnih ur, sestankov staršev in tako dalje.
Dobra soseda, mati sošolca moje najmlajše hčerke, mi je ob obisku na kavi povedala, da je ugotovila, da njen šestletni sin še ni dovolj zrel, da bi se ona lahko ponovno zaposlila, zato sta se s partnerjem dogovorila, da bo še eno leto ostala doma. To je bil zame pravi kulturni šok.
Andrejka, ki je takrat prejemala nadomestilo za brezposelnost, je iskala nove možnosti za zaposlitev in pravi, da nikoli ne bo pozabila svoje prve svetovalke na dunajskem zavodu za zaposlovanje (AMS), ki ji je rekla: “Jaz vas sploh ne razumem, kako to, da iščete zaposlitev, saj imate štiri mladoletne otroke? Saj imate dovolj dela doma!”
Poleg tega sem se vztrajno prijavljala na razpisana prosta delovna mesta. Celo na našem veleposlaništvu sem se videla, kjer sem sicer prišla v ožji krog izbranih, mi je pa že na razgovoru postalo jasno, da to mesto nikakor ni kompatibilno s štirimi mladoletnimi otroki.
V tem času je naše družinsko življenje zaznamovalo kar nekaj hudih življenjskih preizkušenj: moževa bolezen, smrt moje mame in nekaj mesecev kasneje hudo obolenje mojega edinega brata. Družinska zdravnica mi je rekla: "Spakirajte kovčke in se vrnite domov, kajti zdaj imate pet otrok in najstarejši je resno bolan."
Ne vem, nisem mogla razumeti. Nisem hotela razumeti? Ne vem. Nasilje v družini se je stopnjevalo in tukajšnji center za socialno delo mi je jasno dal vedeti, da je moja primarna naloga zaščititi otroke. Ločitev je bila neizbežna in hitra.
Po tem so se stvari umirile do te mere, da sem se spet lahko posvetila iskanju redne zaposlitve, obenem pa sem začela prostovoljno delati v društvu Jung&alt, ki je specializirano za spremljanje oseb z demenco in v pisarni društva Linkswende, kjer sem svoje znanje s področja informatike lahko vsakodnevno izpopolnjevala v nemščini.
Neizmerno sem hvaležna vsem ljudem, s katerimi sem imela priložnost delati v tem obdobju: počutila sem se sprejeto ter razumljeno in oblikovalo se je nekaj novih prijateljstev. Dobila sem pisna priporočila za delo, lahko sem dopolnila svoj življenjepis in se redno zaposlila kot učiteljica informatike (IT-Trainerin) v podjetju Job Transfair. Namesto da bi poučevala dijakinje in dijake, sem izvajala delavnice za odrasle. Od tu naprej je šlo samo še navzgor.
Na Dunaju si se tudi dodatno izobraževala, vendar ne le na področju informatike, kajne? Na katero področje si se usmerila in kako je bilo najti zaposlitev, se uveljaviti na novem področju?
Od nekdaj se počutim zavezano (samo)izobraževanju na področju informatike. Leta 2018 sem pridobila certifikat Systemcert za specialistko za usposabljanje v izobraževanju odraslih po standardu ISO-17024. Na spletni strani systemcert lahko vsakdo preveri aktualno veljavne certifikate, na kar sem res ponosna.
Pred sedmimi leti se mi je ponudila priložnost, da se kot učiteljica informatike zaposlim v društvu Frauenforum, ki je majhna svetovalnica za ženske, kjer z veseljem delam še danes.
Nato me je začelo vleči v svetovalne vode. Moj tim mi je leta 2019 omogočil, da nadaljujem izobraževanje v želeni smeri pridobitve akademske izobrazbe za svetovalko na področju travme in rezilientnosti na Univerzi Sigmunda Freuda. Po končanem študiju sem lahko začela opravljati tudi delo svetovalke. Pred dvema letoma sem opravila še dodaten semester v smeri hipnosistemičnega svetovanja. Redno strokovno dodatno izobraževanje ter usposabljanje imata v Avstriji pomembno vlogo in res sem hvaležna za to priložnost.
Seveda je bilo težko na začetku. Jaz rečem "Guten Tag" in sosed odvrne: "Grüß Gott" (dober dan oziroma bogdaj). Naslednji dan pozdravim "Grüß Gott" in on odvrne "Guten Tag".
Nemščina Slovencem zaradi geografske bližine niti ni zelo tuja, pa vendar, kako težak je bil jezikovni preskok? Kako so se glede jezika znašli otroci?
Z nemščino lahko na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji, če si imel to srečo, da te je učila profesorica Bizjak, osvojiš svet! Hvala ji! V času študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem se med počitnicami udeležila intenzivnega tečaja nemščine in pridobila certifikat C1, tako da zame nemški jezik sploh ni predstavljal ovire. Tudi znanje srbohrvaščine – v Avstriji se imenuje BKS, bosansko-hrvaško-srbsko, po domače jugo, in angleščine mi pomaga pri delu.
Otroci so me pa sploh pozitivno presenetili. Kmalu so lahko normalno sledili pouku in tudi pridobivali ocene. Najmlajša hči je lahko redno prestopila iz vrtca v šolo, za sina pa mi je direktor srednje šole, ki sta jo obiskovala, predlagal, naj se čim prej prepišeta na gimnazijo. Torej tudi za otroke jezik ni bil in ni problem.
Glede na to, da živimo v dobi migracij, postajajo vedno bolj pomembni večjezičnost, predvsem pa socialne in osebne kompetence.
Kako težko je bilo vzpostaviti nov socialni krog v novem okolju? Je bilo težko najti nove prijatelje?
Seveda je bilo težko na začetku. Jaz rečem "Guten Tag" in sosed odvrne: "Grüß Gott" (dober dan oziroma bogdaj). Naslednji dan pozdravim "Grüß Gott" in on odvrne "Guten Tag" (smeh, op. p.).
Otroci so hitro našli somišljenice in somišljenike, sledili so skupna preživljanja prostega časa na igrišču, rojstnodnevne zabave, obiski ... Sosedje so imeli psa, tako da niti našega Gaja nismo več pogrešali.
Ljudje smo socialna bitja in imamo raznolike potrebe v odnosih. Kako se povežemo, je odvisno predvsem od posameznika in njegovih interesov. Če ima človek željo po vzpostavitvi kakovostnih odnosov s sosedi in sodelavkami, mu bo to zlahka uspelo, in podobno velja za sklepanje novih prijateljstev.
"Moj tim mi je leta 2019 omogočil, da nadaljujem izobraževanje v želeni smeri pridobitve akademske izobrazbe za svetovalko na področju travme in rezilientnosti na Univerzi Sigmunda Freuda. Po končanem študiju sem lahko začela opravljati tudi delo svetovalke," pravi sogovornica, sicer profesorica informatike.
Na Dunaju dobro deluje tudi spletna stran skica.at, ki nas redno obvešča o koncertih, razstavah in drugih prireditvah. Tudi Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju je precej aktiven. Včasih se udeležimo kakega dogodka v organizaciji veleposlaništva, imamo svojo skupino na Facebooku, kjer se objavljajo dogodki in srečanja. Priložnosti za druženje je več kot dovolj. Pogrešam pa predpandemijski vsakoletni piknik Slovenk in Slovencev na Dunaju.
Kakšen je sicer odnos Dunajčanov do priseljencev? Ste imeli kdaj občutek, da na vas gledajo omalovažujoče oziroma zviška? So v povprečju prijazni?
Na to vprašanje težko odgovorim, kajti kdo je Dunajčan? Se sme za Dunajčana šteti nekdo, ki ima stalno bivališče tukaj? Ali potrebuje družinsko drevo več generacij, in če da, koliko – tri, štiri, pet generacij? Velja za Dunajčanko mati prestolonaslednika Lotarinške dinastije, Martina?
Dejstvo je, da več kot tretjina prebivalcev Dunaja nima volilne pravice, čeprav jih nekaj že od rojstva živi tu. Državljani EU lahko volimo samo zastopnike na ravni okrožja in moja najmlajša hči se je letos aprila prvič udeležila dunajskih volitev. Na Dunaju živi okrog 260 tisoč državljank in državljanov držav EU, ki na žalost nimajo pravice voliti na zvezni ravni. Na tem področju bi si želela več prijaznosti.
"Moj drugorojeni sin, ima 23 let, se je s svojo soprogo ravno pred nekaj dnevi preselil v mestno stanovanje. Starejša hči pri 21 letih živi s fantom v mestnem stanovanju, z mano v zadružnem stanovanju živi samo še najmlajša, ki ima 17 let. V obeh oblikah so najemnine praviloma nižje, najemne pogodbe pa so sklenjene za nedoločen čas. Gradi se izjemno veliko novih stanovanj oziroma celih stanovanjskih sosesk. Sedanja vlada je zamrznila najemnine tudi v privatnem sektorju, kar je dobro. Kolikor vem, so cene najema stanovanj v Ljubljani že primerljive z Dunajem, mogoče bi jih bilo treba zamrzniti," razmišlja Andrejka Likar.
Po več kot desetletju življenja na Dunaju – kako primerjaš tamkajšnje življenjske razmere z življenjem v domovini? Kaj so pozitivne oziroma negativne plati ene ali druge izkušnje?
V Sloveniji živi generacija ali dve v nepremičninah, ki jih je zgradila prejšnja ali predprejšnja generacija. Dunaj je edina avstrijska zvezna dežela, kjer več prebivalstva živi v najemniških kot v lastnih stanovanjih. Dunajska posebnost so tudi tako imenovana zadružna stanovanja, poleg tega mesto Dunaj razpolaga z mestnimi stanovanji.
Je pa res, da Dunaj takšno stanovanjsko politiko razvija že kakšnih sto let, še iz obdobja tako imenovanega "rdečega Dunaja", ko so bili na oblasti socialdemokrati in so poleg socialne gradnje izvedli tudi obsežne reforme socialne, zdravstvene in izobraževalne politike.
Moj drugorojeni sin, ki ima 23 let, se je s svojo soprogo ravno pred nekaj dnevi preselil v mestno stanovanje. Starejša hči pri 21 letih živi s fantom v mestnem stanovanju, z mano v zadružnem stanovanju živi samo še najmlajša, ki ima 17 let. V obeh oblikah so najemnine praviloma nižje, najemne pogodbe pa so sklenjene za nedoločen čas.
Gradi se izjemno veliko novih stanovanj oziroma celih stanovanjskih sosesk. Sedanja vlada je zamrznila najemnine tudi v zasebnem sektorju, kar je dobro. Kolikor vem, so cene najema stanovanj v Ljubljani že primerljive z Dunajem, mogoče bi jih bilo treba zamrzniti.
Na področju infrastrukture, pestrosti ponudbe izobraževanj in kakovosti zdravstvenih storitev Dunaj le stežka primerjam z Ljubljano, kaj šele s Slovenijo. No ja, tako Slovenija kot Dunaj imata dobra dva milijona prebivalcev.
Nikakor pa ne morem primerjati ponudbe na področju umetnosti in kulture in samega mestnega utripa. Dunaj ni bil kar tako že od leta 2018 dalje vsako leto razglašen za najboljše mesto za življenje na svetu. Letos je sicer zdrsnil na drugo mesto, prehitel nas je Kopenhagen.
Kakšno pa je razmerje med delom in prostim časom? Zdi se, da pri nas Avstrijcem pripisujemo mnogo bolj razvito delovno etiko kot pa sebi …
Odvisno od posameznega poklica. Zdravnik na kliniki mogoče dela celo 36 ur in ima potem tri dni prosto, če se prej ne zgrudi, medicinsko osebje pogosto dela od 12 do 16 ur. Podobno je tudi v gradbenem sektorju.
Tudi število delovnih ur za polni delovni čas se razlikuje – v naši kolektivni pogodbi velja 37 ur za polni delovni čas, praviloma delamo šest do osem ur dnevno. Zaposleni v Avstriji imamo približno za en teden več praznikov. Mislim, da ni kakšne posebne razlike v delovni etiki.
Pa kdaj razmišljaš o vrnitvi v Slovenijo?
Za zdaj ne, razen na dopust k prijateljicam in prijateljem, da malo zamenjam okolje.
