Petek, 18. 5. 2012, 9.30
8 let, 8 mesecev
Dalajlama: Dober dan, sončen dan! (foto)
V Maribor, ki je dalajlami zavoljo že drugega obiska ob dodatnih turističnih nasvetih župana Kanglerja verjetno že vsaj malo domač, smo se odpeljali preverit utrip štajerske metropole. Ali ga obisk Njegove svetosti pospeši, ohrani na konstantni ravni ali nemara celo upočasni. V naših očeh je izstopalo naslednje:
1. … da je največji vtis napravil tisti, ki je bil v svojih odgovorih najbolj konkreten. Muhammad Yunus iz Bangladeša, tako imenovani bankir za revne, je za ustanovitev banke Grameen Bank, ki z mikrokrediti oskrbuje najrevnejši sloj prebivalstva, leta 1996 prejel Nobelovo nagrado za mir. "Ustvaril sem banko, ki je popolno nasprotje konvencionalnim bankam," je dejal.
Glavnino posojilojemalcev predstavljajo ženske, za najem posojila ne potrebujejo nobenih dokazil, v banki ni zaposlenih pravnikov, a vendar, pravi Yunus: "Stvar deluje odlično, ker deluje na zaupanju. Velike banke iščejo bogate, jaz sem iskal revne. Ali ni logično denarja posojati tistim, ki ga nimajo?" se je vprašal in požel več bučnih aplavzov. Prepričan je, da revščine ne ustvarjajo ljudje, temveč sistem, in da je naše zasledovanje denarja prava odvisnost. Da delamo za denar in ne za rešitev težav.
2. … da dalajlama te dni ni edini Tibetanec v Mariboru.
Ena vpadljivejših je mlada švicarska aktivistka tibetanskega rodu Mighmar Dhakyel, ki je Maribor obiskala kot glasnica evropskega solidarnostnega shoda za Tibet, ki bo 26. maja 2012 na Dunaju in kjer naj bi svojo prisotnost potrdil tudi sam dalajlama. Čeprav je 20-letnica rojena v Švici, se vseeno ima za Tibetanko. "Moji stari starši so leta 1959 zbežali iz Tibeta. Mati mi je pogosto pripovedovala zgodbe o tibetanskih političnih zapornikih in vedno sem čutila povezanost z njimi," pravi. Opozarja, da so razmere v Tibetu vedno bolj dramatične in poziva EU, naj v Tibet pošlje opazovalce, analizira razmere ter Kitajski posreduje skupno sporočilo. "Če bi se vse vlade EU združile in Kitajski posredovale enotno sporočilo, bi to vsaj malo zaleglo," je prepričana.
Tudi Geshi Thupten Sherab je eden od štirih Tibetancev, menihov, ki te dni v Razstavnem salonu na Grajski ulici ustvarjajo peščeno mandalo, ki jo bodo, kot veleva tradicija, (prav danes) razdrli in stresli v reko. Tokrat bo to Drava. Dvainpetdesetletni Geshi se kljub dolgoletnemu izgnanstvu dobro spominja življenja v Tibetu. "Osem let sem imel, ko smo z družino zapustili rojstni Tibet. Bilo je težko. Hodili smo tri noči, čez dan smo se skrivali," pripoveduje. Spominja se, da so otroci morali nositi čepice s podobo kitajskega vladarja Mao Zetunga, da so morali zažgati vse, kar je spominjalo na dalajlamo in budizem, cerkve pa so spremenili v zapore. "Kitajci so nas svarili, da je religija strup, v šolah pa smo večino časa namenili spoznavanju in rokovanju z orožjem." Geshi Thupten tako kot dalajlama danes živi v Dharamali v Indiji, kjer je poleg sedeža tibetanske vlade v izgnanstvu tudi sedež univerze, ki je zrasla iz tantrične Gyuto univerze v Lhasi v Tibetu, ki jo je ob kitajski okupaciji doletela žalostna usoda omejevanja in postopnega uničenja.
Naš sogovornik iz občinstva Niko Ereš iz Maribora, ki ga je najbolj impresioniral bangladeški sistem bančništva, pa stvari vidi v drugi luči. "Skromno število obiskovalcev dokazuje tempo življenja in nezainteresiranost ljudi za to, kar so nam govorniki sporočili in kar bi moral marsikdo uveljavljati za boljši svet. Takih predavanj bi moralo biti veliko več, bolje kot druge neumnosti, ki jih počenjamo v sodobnem svetu. Mislim, da mediji preveč poudarka namenjajo gospodarskemu kriminalu in položaju v državi, premalo pa gradijo na osveščanju mladih, ki bi jih morali učiti o sožitju med ljudmi. Preveč smo usmerjeni v negativnost." Ereš je diskusiji prisluhnil ne zaradi verske opredelitve, temveč je želel prisluhniti ljudem, ki so v svetu pustili svoj pečat. "Tudi v Sloveniji imamo veliko takih, a se žal ne želijo izpostavljati," je prepričan.
Dalajlama, ki ga je v Mariboru spremljala desetčlanska delegacija, je prebival v hotelski suiti 704 najnovejšega mariborskega hotela City, ki bo odslej nosila njegovo ime. Izkazal se je za nezahtevnega gosta, saj so se na seznamu njegovih želja znašli le udobna sedežna garnitura, indijski črni čaj, velike količine ustekleničene vode, oreščki in sladki prigrizki.